Življenje – kratka izkušnja v primerjavi z večnostjo – je kot mikroskopski delček v neskončnosti. Dragoceno in minljivo. Vse, kar dobimo, nekoč izgubimo. Vse, kar pride, tudi gre; občutki, čustva, misli, stvari, ljudje, telo … vse je minljivo. Le nekaj ostaja: nekdo, ki to opazuje. Bistvo. V tem središču je mir. Medtem ko je v zunanjem svetu lahko kaos, je v našem središču, v bistvu, zavesti – kakorkoli to imenujemo – točka miru. Odgovore na vprašanje o smislu življenja sem iskala v knjigah, na tečajih, pri modrih ljudeh, na različnih koncih sveta. Najpomembnejša spoznanja sem odkrila z zaprtimi očmi, v sebi, v svojem bistvu, ko sem se ustavila, umirila, se prepustila. Takrat sem se povezala s seboj in hkrati z nečim večjim, z energijo, ki usklajuje ves svet. In v tem stanju globokega miru je notranji glas jasen. Tu so odgovori na vsa moja vprašanja. Tu je jasno izrisana pot, po kateri želim hoditi. Bistvene spremembe v mojem življenju so se zgodile, ko sem se v tem stanju globokega miru vprašala, kaj želim, kaj je zame pomembno, kaj lahko jaz doprinesem temu svetu.
Pomembna točka spremembe se je zgodila, ko sem svojo pozornost in energijo nehala usmerjati v to, česar nočem, in jo začela usmerjati v to, kar želim. Lahko bi rekla, da je to kakor kuhanje – imaš sestavine in se vprašaš, kaj bi iz njih z veseljem in ljubeznijo lahko ustvaril: Kaj bi bilo najboljše v tem trenutku zame in za ves svet? Pomembno je, da je to, karkoli že počnemo, dobro za nas in za ves svet. Celica srca namreč ne more delovati le v svoje dobro, ampak tudi v dobro organa in celega organizma, sicer ne preživi. Življenje ves čas išče ravnovesje, saj potrebuje točno določene pogoje za svoj obstoj tako znotraj kot zunaj, v mikro- in makrosvetu. V znanosti velja, da je potrebno celici, če ne uspeva, spremeniti okolje. To velja tudi za nas, saj smo energetska bitja. V naših telesih je trde snovi le nekaj odstotkov, preostalo je energija.
Sveta ne zaznavamo samo skozi čutila, ampak tudi energetsko. Včasih smo v okolju, ki ni primerno za našo rast, in tedaj je pomembno, da ga zamenjamo. Naš notranji občutek nam govori, da se nekje z nekom ne počutimo dobro, in dobro za nas je, da te občutke upoštevamo in odidemo. To ne pomeni, da zapustimo delo, odnos, dom, čim vse ne teče gladko. Pomeni pa, da ne igramo vloge nemočne žrtve, temveč se povežemo s svojim bistvom, dušo, in prevzamemo vajeti svoje kočije ter jo odpeljemo, kamor želimo mi, kamor je dobro za nas in za ves svet.
Pomembno je, da delujemo iz zavedanja, sicer delujemo iz podzavesti, na podlagi travm, sklepov in navad, ki nam v dani situaciji ne služijo. Morda so nam nekoč pomagale preživeti in so se vtisnile v podzavest kot dobra rešitev. Zdajšnji trenutek pa je nov in svež in potrebuje novo rešitev, ki bo iz stanja miru in globoke povezanosti z lastno dušo najboljša. Življenje je kakor morje, enkrat mirno, drugič valovito. Na videz doživlja velike spremembe, v bistvu pa vselej ostaja enako. Kdo je ta, ki to opazuje? Mi smo opazovalci in obenem igralci. In tudi režiserji te igre, ki ji pravimo življenje. Kamor gre naša misel, tja gre tudi naša energija. Na ta način vizualiziramo in manifestiramo. Včasih zavestno, včasih podzavestno. Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe in s tem posledično vplivamo na svet, saj smo sami svet v malem. Na nas ne vpliva toliko zunanje dogajanje kakor naš odziv na to dogajanje in v tem je naša moč.
Tamara Kaluža
Pravijo, da pride duša na svet po lekcije in izkušnje ter da drug drugemu igramo vloge. Naša osnovna potreba je ljubezen in sprejemanje. Če smo ju deležni, se zavedamo, da smo del celote in da bomo preživeli. Ljubezen je to, kar nas povezuje. Ljubezen in hvaležnost spremenita kemijo v našem telesu in to je okolje, kjer celica lepo uspeva. Tu lahko začnemo, z ljubeznijo in hvaležnostjo. Tako znotraj kot zunaj. Iz svojega bistva, iz središča, kjer rečem Jaz sem. V bistvu smo vsi eno, povezani med seboj in z naravo. V naravi se najlažje povežem s svojim bistvom in celoto. Narava je naša zdravilka in učiteljica. Naučila me je, da potrebujejo rastline pravo okolje, da uspevajo. Da se plevel lažje odstrani, ko je majhen. Da moram ob pravem času saditi, če želim pozneje žeti. Da moram saditi, kar želim jaz, sicer bo zrastlo, kar želi samo, navadno plevel. Uči me, da moram plodove svojega dela pobrati ob pravem času in uživati v njih, sicer bodo propadli. Daje pa mi tudi občutek sreče ob spoznanju, da je vse, kar v resnici potrebujem za lepo, srečno življenje, sonce, zemlja, voda, zrak in lepi, ljubeči odnosi; preprostost in lepota življenja, včasih pozabljena v naglici hitenja za vsem, kar so nas prepričali, da moramo kupiti, da bomo srečni. Gospodarska rast pogosto izkorišča psihološke mehanizme za dosego svojih ciljev, pri čemer zanemarja naš čas, zdravje, naravo in kakovost medosebnih odnosov. Zakaj to dopuščamo? Ker se pogosto nezavedno vživljamo v vlogo žrtev.
Pojdimo v naravo, povežimo se z njo in s seboj, z energijo, ki prežema vse, in uživajmo v sebi, v svoji biti. V tem stanju se vprašajmo, kaj želimo. Vizualizirajmo svet, kakršnega želimo. Vprašajmo se in si zapišimo, kaj moramo za to narediti. In nato – akcija v prihodnost, ki jo želimo, po svoji poti. Še vedno se bodo na nebu izmenjevali sonce in dež, smeh in jok, to je življenje. Kar pride, tudi gre, nebo pa ostaja in opazovalec tudi. In ko si zastavim vprašanje, kdo je “Jaz sem”, vprašanje, ki je smerokaz v lastno bistvo, začutim vedno globlji mir in tiho, žgečkljivo radost.
Zapisala: Tamara Kaluža
DRUŠTVO TVOJ TELEFON 