Od zaskrbljenosti

k skrbi ZASE

ČAS

V času prebujajoče zvonke pomladi, dišečih vonjav brstečih rojstev, belih češnjevih oddej in svežih idej, se zbudimo v prelomno jutro dneva, kjer iz vseh strani sveta in neba odmeva:»Ostani doma!«

»Ostani doma!«

V glasu in nevidenih pogledih ljudi lahko začutimo na eni strani zaskrbljenost, na drugi dvom in nejevero, več stotisoč pa jih doživlja izgubo zdravja in njim ljubih ljudi. Ko se zbudimo, ni nujno, da se tudi prebudimo. Prosim, ne zastrimo pogleda. Ne stopimo stran. Čeprav smo daleč, ostanimo blizu. Čutni, saj današnji dan ni kot vsak dan.

SOBA

Kar še vedno ostaja prav tako, kot je bilo, je ta stol, na katerega znova sedem. V tej sobi. Tiha je. Zavesa na oknu blago plapola v dotiku notranjega in zunanjega. Zrak diši po soncu. Pogledam predse. Ritualno oddam skrbi in se predam času, ki ga namenjam v skrbi za druge. Čakam v tišini. Slišim sebe. Sčasoma pozvoni. Tudi tokrat zbrano prisluhnem in se potopim v zgodbo. Zdi se, da pozabim  nase, a sprejemam vase. Zavezo, da poslušam na način, da lahko slišim, ne le svetujem, predvsem sprašujem. Ne le govorim, predano molčim. Da bi beseda dobila spoštljivo mesto, občutki okvir in čustva bazen. Na ta način splava tudi veliko misli, ki drugače ostajajo vrteče v kolesju možganskih krogotokov.

POKLIC ALI POKLICANOST?

Biti poslušalec, poslušalka na telefonu za ljudi v stiski, je poklic in je poklicanost. Ker je potrebno specifično znanje in učenje veščin, tudi pri postavljanju meja in čustvenega razmejevanja sebe od drugega: klicalca, klicalke. Zgodbe so velike, pripovedi močne, mi pa v svoji majhnosti trenutkov pomembnega stika z osebo na drugi strani nosimo zavzetost, prisotnost in pristnost. Poklicanost nas (po)vabi in iz nas izvabi predanost ter zanos. Kako ju občutite vi? 

SKRB

Klicalec, klicalka kliče zaradi skrbi. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je skrb opisana kot »občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim”. Imeti skrb je pozitivno, ker nam omogoča, da se odzovemo na okoliščine, ko je to potrebno. Podpre našo sposobnost samouravnavanja vedenja in čustvovanja. Nas varuje, dokler ni prekomerna ali potlačena, dokler je konkretna in ne obstaja v obliki tesnobe, ki razplamnti domišljijo, Tesnoba vznika nepričakovano in jo le težko zajezimo, strašljivi strah težko pomirimo.

Menu z jedilnika skrbi je neskončen. Ne le klicalčev, tudi naš. Vsakdo premošča različne življenjske izzive, imamo skrb do drugega, do sebe ali dejavnosti, ki jo opravljamo. Razlika je v tem ali jih poznamo, se jih zavedamo in vemo, na kakšen način delujejo na nas, ko smo v odnosu z drugimi. In še posebej, ko smo v vlogi poslušalca, poslušalke na telefonu! Ko smo pri tem, kar počnemo, strokovni in etični, smo skrbni do dela, ki ga opravljamo. To je naša dolžnost in odogovornost v odnosu do klicalca, klicalke in v odnosu do sebe.

SAMOSPRAŠEVANJE

Ena od naših ključnih navad odgovornega poslušalca na telefonu je skrbnost do samoraziskovanja. Kako to počnemo? S samospraševanjem, samospoznavanjem in medsebojnim dialogom.  Obrnjenost navznoter je izhodišče. A ker imamo ljudje “slepe pege” in sebe ne zmoremo videti v celoti, potrebujemo drugega. Supervizija nam ponudi oboje. Notranji supervizor je naš pomočnik, vodnik, znanilec, da izbiramo prave poti že med pogovorom po telefonu. Ali pa je celo alarm, ki omogoča, da se pravočasno ustavimo, ko skrenemo. Da svoje odločitve bolje razumemo v kontekstu okoliščin in sebe, pa potrebujemo tudi pogled od zunaj, z druge perspektive.

RAZMISLITE O SVOJIH VIRIH MOČI.

Delo na telefonu za pomoč ljudem v stiski ne sme postati nadomestilo za obvladovanje svojih. Rezultat prej opisane drže do sebe, do nalog, ki jih opravljamo ter oseb, ki kličejo,  je strokovna in osebnostna rast ter učenje za življenje. Na tej poti napredujemo hitreje, ko negujemo notranje vire moči. Slednje ni samoumevno.

Odgovorite.

  • Kaj in kdo vse vas podpira (in kaj ovira) pri tem, kar počnete?
  • Kaj pogrešate v svojem življenju?
  • Kako, kdaj in kaj boste naredili v zvezi s tem? 
  • Kako širite meje svojih idej – mislite široko, delujte ustvarjalno.

ZGLEDI

Na začetku pomaga, če se ozremo k primerom dobre prakse s ciljem, da postanemo tudi sami sebi vzgled. Radovednost, zakaj je v nekem delu Japonske največje število stoletnikov, me je vodila, da sem odprla knjigo IKIGAJ – Japonska umetnost življenja, razlog zaradi katerega zjutraj vstanemo. Knjiga govori o sreči večne zaposlenosti, povezanosti med dejavnim umom in »mladostnim« telesom. Kakšen je vaš razlog, da zjutraj vsatnete? Govorimo o smislu. In zase vem; kar pišem, ima smisel.

PREMISLITE O NASLEDNJIH PRIPOROČILIH (Héctor García, Francesc Miralles, 2017):

  • Vedno ostanite dejavni, nikoli se ne upokojite.
  • Ne hitite.
  • Ne najejte se do sitega.
  • Obdajte se z dobrimi prijatelji.
  • Do naslednjega rojstnega dne poskrbite za formo
  • Smejte se.
  • Povežite se z naravo.
  • Bodite hvaležni.
  • Živite za ta trenutek.
  • Sledite smislu svojega življenja.

OPOMNIK

Včasih nas stiska ljudi zavede, da se oddaljimo od temeljnih načel, ki zagotavljajo kakovost delovanja. Naše platno ni nepopisan list, pomembno se je spomniti, da:

  • vloga in naloga poslušalca ni tolažiti, temveč prisluhniti,
  • ne minimalizirajmo težav, občutkov, niti lastnih,
  • nam klicalcev ni potrebno pripeljati do boljšega počutja, temveč skušajmo ‘(z)držati’ težo ‘vzdušja’, kar nam med drugim omogoča ozaveščenst in sprotna razbremenitev,
  • vsi ljudje moramo skrbeti za uravnoteženje temeljnih psiholoških potreb. Prekomerna obremenjenost v vsakdanjem življenju, ki je lahko kdaj močno destabilizirano, ni dobro izhodišče za pomoč drugim!

SKRB ZASE NAŠA ODGOVORNOST

Občutek, da imamo vajeti svojega življenja in izbir, ki jih sprejemamo v danih okoliščinah, v svojih rokah, je dragocen. Zato je dobro, da pozornost usmerimo na:

  • poznavanje in redno obnavljanje strokovnih temeljev dela na telefonu za ljudi v stiki,
  • prepoznavanje meja,   
  • uspešno rokovanje s stresom in veščinami samouravnavanja,
  • ozaveščanje, zavedanje, védenje, ubesedenje: poimenovanje lastnega doživljanja,  čustvovanja, razmišljanja,
  • prepoznavanje notanjih ovir in omejitev, odzivov, ki jih je potrebno imeti pod nadzorom,
  • preseganje le-teh s stalnim učenjem in viri moči, ki nas podpirajo,
  • čas za SUPERVIZIJO, po potrebi individualno posvetovanje in stalno osebnostno rast.

Ko odložim telefon, v tihost sobe vstopi odmev besed. Odstopim mu prostor, dodam svoj zven. Pripravljena slišim, da ponovno zvoni.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psih. svet.

(Certificirana EuroPsy psihologinja, geštalt izkustvena družinska terapevtka, geštalt psihoterapevtka, EAGT, EAP, Core Evolution psihoterapevtka, izvajalka supervizije)

Drug drugemu v oporo

V naravi človeka je, da se povezuje, sodeluje in je dobrohoten. Nihče se ne rodi sovražen in negativno naravnan do drugih. Naravno je tudi, da smo drug drugemu v oporo. Tako življenje je polno, vredno in dragoceno.

Žal pa v praksi dostikrat ni tako. To še posebej močno zaznamo v mnogih organizacijah, delovnih sredinah, družbenih aktivacijah, v katerih je zaznati precej tekmovalnosti, ljubosumja, sovražnosti. Tako je vsaj videti na prvi pogled. Pri ljudeh v takih organizacijah je vselej zaznati zelo visoke zahteve do njih samih, temu vštric pa gre še strah, ali bo kdo morda zmogel še več, bolje, hitreje, učinkoviteje in uspešneje. Močan je prav lastni strah pred tem, da bodo drugi bolj všečni, bolje sprejeti in višje postavljeni na lestvici uspešnosti. Če je tega veliko in sistem v neki organizaciji deluje le na ta način, ljudje žal nimajo priložnosti za osebnostno rast in razvoj, da bi postajali čedalje zadovoljnejši in bolj izpolnjeni na tem področju. Pristnih odnosov tam ni.

Če želimo te občutke razumeti, jih moramo poiskati v najzgodnejšem življenju človeka, za katerega najbrž lahko predvidevamo umanjkanje ljubezni, nežnosti, potrditev, pravzaprav nežnih objemov, sočutja, rahločutja in empatije ter sprejemanja. V tem kontekstu se zarišejo globoke rane prezrtosti in neljubljenosti, ostaja tudi stalno in večno hrepenenje po pristnem stiku. Pravzaprav je v človeka vtisnjen občutek, da ne sme verjeti, da je v življenju lahko zadovoljen, srečen, izpolnjen in kompetenten. V tem pogledu ostajata le tekmovanje in dokazovanje, kdo je boljši in v čem.

Medsebojno sodelovanje in spoštovanje sta seveda mogoči, pravzaprav sta za človeka nujni. Najprej je treba vzpostaviti stik s sabo, to pomeni, se zavedati, kaj se s tabo dogaja, kateri so tisti težki občutki, v katerih se tako zelo mučiš. Naslednji korak je navezati stik z obdobjem, v katerem je bil človek najbolj okrnjen ljubezni in potrditve. Nujno je začutiti to neskončno pogrešanje: kaj pogrešamo, kako zelo in kaj si želimo. S tem pa počasi pride vera o tem, da smo lahko deležni pozitivnejših in bolj v sočutje ter empatijo usmerjenih občutkov: do sebe in drugih, od drugih do sebe. To pripada vsakemu človeku.

Nikjer in nikoli ne bi smel manjkati čustveni stik med ljudmi, ki delujejo skupaj. Ta čustveni stik omogoča osebnostno rast in razvoj človeka. Če ga ni, delujemo zgolj na površinski ravni in se ne moremo v resnici povezati med seboj. Nujno je zavedanje drobnih čustvenih trenutkov, ki se vsakodnevno zgodijo in ob katerih se počutimo lepo. Zavedanje teh čustvenih stikov in trenutkov človeku omogoča povezanost in hvaležnost ter mu daje notranjo moč. Notranja moč je še posebej dragocena ob sočloveku, ki te sprejema in ti je naklonjen. Le tako se presegajo strahovi in stara prepričanja. Dosegamo polnost svojega življenja – ko vzpostavimo čustveni stik z nekom, se z njim lahko povežemo, smo sočutni, empatični in tako delujemo tudi navzven.

Za konec še tole: vsak človek ima svoje talente in spretnosti. Dobro je, da jih prepozna in razvija prav tisto, v čemer je dober. To mu daje notranje zadovoljstvo. Na ravni organizacij in vodstev je, da prepoznavajo v zaposlenih tisto, kar je v njih dobro in v čemer so spretni. Če bi delali na ta način, bi bila vsaka organizacija izjemno bogata in ljudje v njej povezani med seboj. Več ko je ljudi, več je različnih miselnosti, spretnosti, znanj in dosežkov. Če se ljudem dovoli, da vse to udejanjajo, imamo neizmeren človeški potencial in se ne bojimo drug drugega, temveč sodelujemo in se povezujemo na globlji ravni. Smo si v oporo in spodbudo za naprej. To pa je tisto, kar je najbolj naravno in najdragocenejše.

Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka
Avtorica knjige “Popolna ljubezen”

Izziv- ali smo svobodni?

Človek, ki hodi okrog z zamerami do drugih ljudi, ni svoboden. Zamere, strahovi, jeza, mogoče celo sovraštvo nas napeljuje k temu, da se od tega odnosa nismo dokončno poslovili.

Pred kratkim sem se na nekem dogodku srečal z osebo, s katero sem se pred leti razšel v nekoliko napetem  vzdušju. V trenutku, ko sem to osebo spet zagledal, so se v meni prebudili stari občutki v povezavi z njo in z dogajanjem, ki je takrat potekalo med nama. Šlo je sicer za poslovno sodelovanje, prav lahko bi pa bila ta oseba nekdo, ki bi bil moj nekdanji prijatelj, punca, šef, profesor iz šole, mogoče kdo iz družinskega kroga.V meni so se ob tem prebudila občutja strahu, jeze, napetosti. Najraje bi se naredil, da je ne poznam. Vendar sem ob podoživljanju teh občutkov razmišljal tudi o tem, kaj pa ta oseba čuti do mene. Srečanje je minilo brez posebnosti. Pozdrav, stisk roke, nekaj prijaznih besed in to je bilo to. Ob vsem tem dogajanju se je v meni odprlo razmišljanje.

Koliko takih srečanj, iz katerih smo odšli razočarani, je bilo v našem življenju. Koliko teh oseb še vedno nosimo v sebi?

Ali se z njimi v sebi še vedno prepiramo, preigravamo različne scenarije, se bojimo srečanj z njimi? Mogoče smo mi tisti, ki smo drugemu storili krivico. Kaj pa v tem primeru?

Človek, ki hodi okrog z zamerami do drugih ljudi, ni svoboden. Zamere, strahovi, jeza, mogoče celo sovraštvo nas napeljuje k temu, da se od tega odnosa nismo dokončno poslovili. Mogoče čakamo, da bo druga oseba naredila prvi korak, mogoče  nas je strah, da nam je ona zamerila.

Seveda niso vsi odnosi enako pomembni. Za nekatere nam je vseeno, drugi nas bolj skrbijo, saj so nas bolj zaznamovali. Ampak na tem mestu nisem želel razpravljati o tem, kako popravljati neuspele odnose ali reševati neuspele projekte.

Želim, da se z mano vprašate, koliko takih bolj ali manj neuspešnih odnosov in oseb, povezanih z njimi, še vedno nosimo v sebi. Mogoče se je celo kdo vprašal ali obstaja pot iz tega?

Nekateri pravijo, da ne bodo mogli nikoli oprostiti, pozabiti, kaj jim je nekdo zakuhal, kako jih je prizadel. Nekateri svoje razočaranje s posameznikov razširijo na skupino ljudi, nekdanjo službo, verske voditelje, vlado, imigrante. Dlje kot gremo, bolj smo zakopani v svoja občutja krivice, ki nam je bila povzročena ali se celo še vedno dogaja.

Kdo od nas pa je potem pravzaprav sploh svoboden?

Rad bi vas povabil, da v sebi, takrat, ko se spet spomnite na zgoraj naštete  osebe iz vašega življenja, si nekoga najprej zelo živo predstavljate v mislih. Nato pa mu v sebi zaželite vse dobro v življenju. Naj bo zdrav, naj bo srečen. Ni treba, da počne krivice drugim še naprej, ampak pomislimo, ali je človek, ki drugim dela slabo, v sebi srečen. Močno dvomim. Zato mu to lahko mirno zaželimo. Saj samo nekdo, ki je pomirjen sam s seboj, lahko razume posledice svojih dejanj na druge in se v skladu s tem tudi obnaša.

Če teh besed ne zmoremo za druge, začnimo pri sebi. A lahko sebi rečeš, naj bom zdrav, naj bom srečen, naj bom varen? A lahko začutiš ta pomirjujoč občutek, ko si to izrečeš? Se spomniš na trenutke v svojem življenju, ko si se že počutil tako? Želim ti, da bi jih večkrat podoživljal. To ni vaja iz pozitivne psihologije.  

S temi stavki ne bomo ustavili krivic, ki se dogajajo, ne bomo rešili odnosov, ki so se podrli. Lahko pa sprejmemo odgovornost za to, da bomo kljub vsemu trpljenju, ki se dogaja okrog nas, ohranili sebe in svoj odnos do življenja naravnan na prijaznost.

Matej Torkar, družinski terapevt