Drug drugemu v oporo

V naravi človeka je, da se povezuje, sodeluje in je dobrohoten. Nihče se ne rodi sovražen in negativno naravnan do drugih. Naravno je tudi, da smo drug drugemu v oporo. Tako življenje je polno, vredno in dragoceno.

Žal pa v praksi dostikrat ni tako. To še posebej močno zaznamo v mnogih organizacijah, delovnih sredinah, družbenih aktivacijah, v katerih je zaznati precej tekmovalnosti, ljubosumja, sovražnosti. Tako je vsaj videti na prvi pogled. Pri ljudeh v takih organizacijah je vselej zaznati zelo visoke zahteve do njih samih, temu vštric pa gre še strah, ali bo kdo morda zmogel še več, bolje, hitreje, učinkoviteje in uspešneje. Močan je prav lastni strah pred tem, da bodo drugi bolj všečni, bolje sprejeti in višje postavljeni na lestvici uspešnosti. Če je tega veliko in sistem v neki organizaciji deluje le na ta način, ljudje žal nimajo priložnosti za osebnostno rast in razvoj, da bi postajali čedalje zadovoljnejši in bolj izpolnjeni na tem področju. Pristnih odnosov tam ni.

Če želimo te občutke razumeti, jih moramo poiskati v najzgodnejšem življenju človeka, za katerega najbrž lahko predvidevamo umanjkanje ljubezni, nežnosti, potrditev, pravzaprav nežnih objemov, sočutja, rahločutja in empatije ter sprejemanja. V tem kontekstu se zarišejo globoke rane prezrtosti in neljubljenosti, ostaja tudi stalno in večno hrepenenje po pristnem stiku. Pravzaprav je v človeka vtisnjen občutek, da ne sme verjeti, da je v življenju lahko zadovoljen, srečen, izpolnjen in kompetenten. V tem pogledu ostajata le tekmovanje in dokazovanje, kdo je boljši in v čem.

Medsebojno sodelovanje in spoštovanje sta seveda mogoči, pravzaprav sta za človeka nujni. Najprej je treba vzpostaviti stik s sabo, to pomeni, se zavedati, kaj se s tabo dogaja, kateri so tisti težki občutki, v katerih se tako zelo mučiš. Naslednji korak je navezati stik z obdobjem, v katerem je bil človek najbolj okrnjen ljubezni in potrditve. Nujno je začutiti to neskončno pogrešanje: kaj pogrešamo, kako zelo in kaj si želimo. S tem pa počasi pride vera o tem, da smo lahko deležni pozitivnejših in bolj v sočutje ter empatijo usmerjenih občutkov: do sebe in drugih, od drugih do sebe. To pripada vsakemu človeku.

Nikjer in nikoli ne bi smel manjkati čustveni stik med ljudmi, ki delujejo skupaj. Ta čustveni stik omogoča osebnostno rast in razvoj človeka. Če ga ni, delujemo zgolj na površinski ravni in se ne moremo v resnici povezati med seboj. Nujno je zavedanje drobnih čustvenih trenutkov, ki se vsakodnevno zgodijo in ob katerih se počutimo lepo. Zavedanje teh čustvenih stikov in trenutkov človeku omogoča povezanost in hvaležnost ter mu daje notranjo moč. Notranja moč je še posebej dragocena ob sočloveku, ki te sprejema in ti je naklonjen. Le tako se presegajo strahovi in stara prepričanja. Dosegamo polnost svojega življenja – ko vzpostavimo čustveni stik z nekom, se z njim lahko povežemo, smo sočutni, empatični in tako delujemo tudi navzven.

Za konec še tole: vsak človek ima svoje talente in spretnosti. Dobro je, da jih prepozna in razvija prav tisto, v čemer je dober. To mu daje notranje zadovoljstvo. Na ravni organizacij in vodstev je, da prepoznavajo v zaposlenih tisto, kar je v njih dobro in v čemer so spretni. Če bi delali na ta način, bi bila vsaka organizacija izjemno bogata in ljudje v njej povezani med seboj. Več ko je ljudi, več je različnih miselnosti, spretnosti, znanj in dosežkov. Če se ljudem dovoli, da vse to udejanjajo, imamo neizmeren človeški potencial in se ne bojimo drug drugega, temveč sodelujemo in se povezujemo na globlji ravni. Smo si v oporo in spodbudo za naprej. To pa je tisto, kar je najbolj naravno in najdragocenejše.