SEM ŽIVO, ČUTEČE IN RANLJIVO ČLOVEŠKO BITJE
“Koliko si upamo in znamo biti živo, čuteče in ranljivo človeško bitje?
Ali upamo to priznati sebi in okolici?”
Smo kdaj pomislili, da so iskriva živost, posameznikovo čutenje in ranljivost prirojene lastnosti naše narave, ki smo jih pozabili nekje davno na poti odraščanja? Da brez njih ne moremo postati celostne, uravnotežene in zrele odrasle osebe? Že v najzgodnejšem otroštvu smo jih morali tlačiti, neupoštevati, ker so nam tako rekli, sporočali na tisoč in en odkrito izgovorjen ali subtilneje prikrit način. Tako smo izgubljali to naravno senzibilnost in rahločutnost do dogajanja znotraj nas in okoli nas.
Šele v zrelem življenjskem obdobju so mi drugi ljudje obudili spomin na to, da sem živo, čuteče in ranljivo človeško bitje.
Ko sem začenjala izvajati vodeno meditacijo ljubeče naklonjenosti, sem prvič zaslišala besede: »…sem živo, čuteče in ranljivo bitje…« Bila sem navdušena: »Pa saj drugi so tudi živa, čuteča in ranljiva bitja! Ojoj, kako lepo!« To je bila ena izmed pomembnih prelomnic, ko sem jih začela zavestno sprejemati in prijateljevati s temi čudovitimi človeškimi lastnostmi, ki nam odpirajo vrata v neslutene razsežnosti lepote – nas samih, sočloveka in vsega življenja okoli nas.
Pred kratkim, ko sem šla na sprehod v gozd, sem nepričakovano srečala skupino upokojenih sovaščank, ki se vsako jutro sestaja pri vaškem studencu in začenja dan z druženjem in rekreacijo. Pridružila sem se jim pri razgibavanju. Na koncu je sledila njihova himna, ki smo jo zapele tako, da smo se prijele za roke in naredile tesen krog. Ta povezovalen, iskren in srčen dogodek se me je globoko dotaknil.
Vzpodbudil je moja razmišljanja o tem, koliko notranje moči in srčnega poguma je potrebnega, da posameznik, ki je celo življenje ali pretežni del življenja preživel v majhni vaški skupnosti (ali kateri drugi obliki lokalne skupnosti) stopi iz povprečja, iz vedno enih in istih varno uhojenih družbeno (ali družinsko) sprejemljivih poti, stopi vstran, naredi gaz po svoji meri… Rušenje preživete, okostenele tradicije na ravni družine ali širše skupnosti velja za eno izmed najzahtevnejših in najtežjih nalog
posameznika, ki želi začutiti sebe, zaživeti iz svojih resničnih potreb.
Pri tem je neizbežno potrebno razkleniti svoj oklep, dati na ogled in presojo svoje živo, čuteče srce, ki ima drugačne potrebe. Javno z dejanji sporočati: »Želim se družiti s sovaščankami, lepo mi je ob tem. Želim se razmigati v skupini, to mi da voljo, da uspešno preživim dan. Premalo mi je pot od štedilnika do vrta. Včasih grem rada kar takole sredi dopoldneva na sprehod in klepet…« Tudi v takih, zgolj na videz nepomembnih in obrobnih odločitvah in dejanjih, se skriva odgovor na zgoraj zastavljeni vprašanji. In novo vprašanje za novo razmišljanje: »Premorem dovolj srčnega poguma, da si to upam v okolju, ki moje naravno stanje razume kot odklonsko, nezdravo vedenje?«
Naloga prostovoljcev na telefonu za klic v stiski je med drugim tudi ta, da opolnomočimo naše klicalce, da si upajo biti živa, čuteča in ranljiva bitja. Da znova prepoznajo in priznajo te svoje prirojene človeške kvalitete. V najvišje dobro sebe in sveta okoli nas. Da si upajo narediti korak vstran, kreniti po svoji poti, ki do sedaj še ni bila uhojena.
Jana Čekada, prostovoljka Društva Tvoj telefon
DRUŠTVO TVOJ TELEFON 