Drobtinice življenjskih zgodb

“Smo bitja odnosov”/ Literarni prispevki naših klicalcev in prijateljev

Skodelica kave z modrimi pikami

Gledam skozi okno. Tu in tam o še bele zaplate snega. Nekam hitro se letos ponuja pomlad, kot da bi se hotela odkupiti za dolgo, mrzlo zimo. Na nebu, neposušene modre barve plavajo oblaki. Tam vidim ovčko, pa zopet se mi smeji Dedek mraz s svojo dolgo, sivo brado, pa tam je muc, pa tam plava bela katedrala…

Misli se mi splazijo v moje otroštvo, ki je ostarelo že pri petih letih Mati mi je dala cekar, ki je bil skoraj večji, kakor sem bila sama, rekoč:« Pojdi k Minki po krompir. Je že dogovorjeno!« Nikoli nisem ugovarjala. Ubogljivo sem vzela v svoje majhne roke pleten cekar in odšla k sosedi Minki. Pot do nje je vodila čez majhen mostič, pot katerim je žuborel potok. Takrat moja nedolžna, otroška duša ni poznala strahu. Srce še ni bilo obremenjeno s spoznanji. V svoji otroški nevednosti sem mislila, da so vsi ljudje dobri in se mi ne more nič slabega storiti. Danes s spoznanji, izkušnjami, bolečimi preizkušnjami, mi je marsikatero vedenje odveč. Saj nisem stara – ne pa tudi mlada ne več. Le življenje me je naredilo – bolj modro. V očeh ni več iskric ob pogledu na skodelico dišeče kave, kos kruha. Ostala je samo razsodna sivina. In včasih si zaželim okusiti srečo, tisto skromno. Takrat se
zlijem v svoje stopljeno otroštvo. Soseda Mici je že pri tridesetih postala vdova. Sama je ostala s tremi otroci. Trdo garanje na mali kmetiji ji je izbrisal nasmeh iz ustnic. Rada sem zahajala k njej. Rada me je imela in jaz njo. Že zelo zgodaj zjutraj sem potrkala na njene duri. Nisem imela sester in ne punčk s katero bi se igrala. Bratje pa se niso kaj prida zmenili za mene. Mici pa je imela čas za mene. Tolažila me je in pihala rane na kolenih, ki sem jih dobila, če sem nerodno padla. Njena žuljava, a tako nežna roka mi je brisala solze. Da moja Mici, Moja dobra Mici in moja jutra, ko sem pila pri njej tisto tako dobro, belo kavo iz moje skodelice. Še danes jo vidim pred seboj. Bela z modrimi pikami. »To je samo tvoja skodelica. In ko mene ne bo več, naj ti bo spomin na mene,« mi je nekega jutra dejala, ko mi je vanjo vlivala še kadečo, belo kavo. Te njene besede so me nehote prizadele in tistega jutra je kava imela grenak priokus. Gledala sem skodelico in modre pike. V očeh se je nabirala srebrnina. Modre pike na skodelici, so se zaradi mokrote v očeh spreminjale v modre packe. Dolgo, dolgo mi tistega večera spanec ni zatisnil oči. Strah je stiskal srce in v goreči molitvi, sem končno zaspala. Naslednje jutro sem vstala pred brati, ki so morali na delo h kmetom. Mati me je začudeno vprašala: »Kaj pa ti danes tako zgodaj rogoviliš?« »Nisem več zaspana,« sem ji odgovorila. Nestrpno sem hodila gledat, kdaj se bo iz Micinega dimnika pričelo kaditi. Da, ko se je pričelo kaditi iz sosedinega dimnika, sem vedela, da je le_ta že vstala, zakurila v štedilnik in da je na njej že lonec z mlekom in manjši, kjer bo Mici skuhala projo. Na mizi pa mene čaka moja modro pikčasta skodelica. Čaka na mene in ko pridem, mi jo dobra soseda nalije s toplo belo kavo. Tako dolgo se mi je zdelo, da se tistega jutra ni zakadilo iz dimnika. Ko se je le prikazal dim, sem neučakano pohitela k sosedi. Ne da bi potrkala, sem planila v kuhinjo moje Mici, ki je ravno nalagala drv v štedilnik. Začudeno me ne pogledala in me vprašala: »Kaj si pa danes tako zgodnja? Štedilnik se še ni ogrel in kava še ni topla.« »Mici!Moja Mici! A ne, da boš ti vedno, da me nikoli ne boš zapustila? Kakor bi izpustili zajezeno reko, so se mi usule zadržane solze. Planila sem v Micin objem in čutila njene nežne roke, ki so me božale po laseh. Jaz pa sem kar jokala in jokala ter skrivala obraz v Micin črni predpasnik. »No, no. Moj deklič. Umiri se. Poglej na mizi te že čaka skodelica. Samo mleko naj zavre in projo skuham. Le priden bodi moj deklič,« mi je ženska mirno prigovarjala. Stisnila sem jo k sebi z vso močjo drobcene petletnice. Pogledala sem ji v oči, v katerih sta se svetila dva modra jezerca. Hlipaje sem sedla za veliko, masivno, hrastovo mizo, kjer me je res čakala moja z modrimi pikami poslikana skodelica. Zopet so se mi zasolzile oči. Gledala sem ženico, kako je nalagala polena v štedilnik, ki so poleg toplote oddajale še vonj po gozdu in smoli. Kljub precejšnjimi križi, ki jih je moja Mici že nosila, se je kot mladenka vrtela za štedilnikom. »Samo po vodo skočim k šterni, ti pa popazi na mleko, da ne prekipi,« mi je soseda velela. Vesela sem jo ubogala. Drobno srčece se je zopet umirilo. Na dušo mi je leglo nekaj toplega in nežnega, kakor so lahko nežne le otroške sanje.
Mici se je vrnila prej kot je mleko zavrelo. Odložila je vedro zraven zidanega štedilnika, odstavila mleko, ki je ravno zavrelo. Kmalu je zadišalo še po proji. Tiha in mirna in v sebi polna otroške sreče, sem opazovala svojo Mici, ki mi je smehljaje nalivala tisto omamno, dišečo, belo kavo v mojo modro pikasto skodelico. »Vroča je še!« me je opozorila. Vsa srečna sem ji odgovorila:« Hvala, Mici. Tvoja kava je najboljša kava na svetu.

In ti Mici si….Da bi skrila prebujeno žalost, ki je privabila solze v oči, sem pričela pihati v kadečo dobroto. Mici je še enkrat položila poleno v štedilnik, nato je prisedla k meni s svojo skodelico . Brez besed sva srkali vsaka svojo kavo. »No, deklica. Sedaj mi pa povej, kaj je bilo tako hudega?« S tresočimi rokami sem odložila svojo skodelico v kateri je bilo še za požirek tekočine in žalostno pogledala žensko, s črno ruto na glavi, ki je skrivala prehitro osivele lase, obrazom polnih gub in tako milih in toplih oči. Roki je prekrižala na prsi in v kotičkih usten, se ji je narisal droben nasmešek.
O, Mici,« sem pričela s tresočim glasom, na robu joka. »O, Mici – a ne, da me ti nikoli ne boš zapustila? Reci Mici, da mene boš. Mici, jaz te imam tako zelo rada…Prosim, prosim, Mici, reci Mi!« sem jo rotila. »Deklič moj. Pridi k meni, me je pozvala. Stekla sem v njeno naročje in jo močno objela.
»No, no,« mi je prigovarjala in me nežno božala po glavi. Njeno nežno božanje in prigovarjanje, sta me pomirila. »Še malo kave ti je ostalo v skodelici. Le popij jo!« Ubogala sem jo in ko sem popila zadnji požirek kave, sem skodelico z modrimi pikami, previdno, kakor veliko dragocenost položila na mizo. Naslonila svoj drobceno glavico na Micino rame in se prepustila nežnemu božanju in toplim besedam. »Deklica moja,« je pričela.
»Lepo je, da me imaš rada. Veš, majhna si še, da bi razumela. A v življenju je pač tako, da nas zapustijo, tisti, ki jih imamo zelo radi. Je že tako. Vendar, če jih imamo v srcu – tiste, ki smo imeli radi, nas le-ti nikoli niso zapustili. Veš, deklica moja, nekoč bo tudi mene poklical k sebi Bog. Tako je in morala te bom zapustiti..« »Ampak, Mici,« sem ji ugovarjala. »Oče ni umrl, pa me je zapustil in niti pomahal mi ni, ko sem ga klicala. Janezu pa je dal roko in se mu zasmejal, preden je sam sedel na voz, ki je odpeljal njega in njegove stvari. Meni pa niti pomahal ni. Ne maram njegove piščali, ki mi jo je naredil. Lagal mi je, ko mi je govoril, da me bo navadil piskati nanjo ko malo porastem. Odšel je, ne da bi mi pomahal. Kako mi je bilo hudo, Mici!«
Mici ni takoj našla besed. Kako potolažiti otroka, ki se mu je že v ranem jutru življenja zgodila krivica. Kljub temu, da smo bili številčna družina, razumevanja in ljubezni med materjo in očetom ni bilo. Ločila sta se. »Deklica moja. Vem, da ti je hudo. Še jaz vsega ne razumem, pa sem že dolgo na svetu, le kako bi ti – ubogo pišče razumelo. Nekoč – ko odrasteš, takrat boš razumela. Na še je ostalo kave, pa še topla je!« Z roko, mi je z nežnostjo, za katero ni bilo potrebno besed, še dolila kave v skodelico, ki sem jo z užitkom popila. Kar z rokavom svoje jopice, ki je kar klicala po novi, saj sta bila rokava že scufana, sem si obrisala majhna usteca. Previdno sem nesla svojo dragocenost Mici, ki se je že lotila pomivanja posode. Ko je delo končala, si je obrisala roki v kuhinjsko krpo. »Pridi k meni«, me je pozvala.«Tu, na divan prisedi. Tako je prav, da ni več solza. Sedaj pa mi povej deklič, zakaj me imaš tako rada Ubogljivo sem prisedla k ljubljeni ženski, jo z iskrenostjo, ki je zaklad le v otroških očeh pogledala. Prijela sem njeno žuljavo roko v svoje drobne dlani in moje otroško srce se je odprlo ter tiho sem pričela govoriti: »Mici moja. Pri tebi je tako drugače. Zrak drugače diši. In tu pri tebi lažje diham in tako prijetno toplo je pri tebi. Kakor hitro prestopim tvoj prag, mi postane tako prijetno tam, tam, kjer nam bije srce. Pa tvoj kruh in tvoja bela kava. Samo pri tebi je nekaj mojega – to je moja skodelica z modrimi pikami. Nimam punčk, da bi se igrala. Oh, Mici! Kar je oče odšel, je pri nas še bolj, še bolj..drugače. Mati je še bolj tiha in včasih se mi zdi, da me sploh ne posluša. Bratje pa so tako utrujeni, ko pridejo domov. Mici me je ob mojem pripovedovanju ganjena, nežno gledala s svojimi sočutnimi očmi in brisala solze, ki so tekle po licih – grenke so bile in prevelik davek odraščanja za komaj pet letno deklico. Mnogo kasneje sem izvedela, da se je tistega dne Mici, ki ni imela navade hoditi po hišah – zglasila pri moji mami. Kaj sta govorili ne vem. A zazdelo se mi je , da se je od tistega dne mati spremenila. Več besed je imela za mene. Jaz pa sem še vedno živela za jutra, ko sem neučakana hodila na prag gledati, kdaj se bo iz sosedinega dimnika prikazal dim iz dimnika. Malo sem počakala, toliko, kot se mi je zdelo, da rabi štedilnik, da se ogreje in da njem zavre mleko in Mici skuha projo. Kakor da bi mi zrasla nevidna krila, sem v otroški sreči odletela k sosedi, potrkala na vrata, ji voščila dobro jutro, pogledala,
če se že kadi iz moje skodelice z velikimi modrimi pikami. Bila sem srečna, zelo srečna – tam, kjer nam bije srce, kot sem nekoč rekla svoji Mici. In v svoji sreči nisem opazila, kako bled, skoraj bel postaja obraz moje Mici in da jo je vsak dan manj. Potem je prišel dan, ko je sonce vzšlo, a ni grelo. Vstala sem in čudno se mi je zdelo, da bratje še niso šli h kmetom delati, mati pa je imela črno ruto na glavi in vsi so bili nekaj – preveč tihi. Hitela sem z
oblačenjem in ko sem hotela čez prag pogledat, če se že kadi iz sosednje hiše, me je mati nežno ustavila rekoč:« Mici ni več. Bog jo je poklical k sebi.« Besede so zarezale v drobno srce, na dušo je leglo nekaj težkega. Nisem jokala, preveč je bilo hudo. Le srce ni poznalo odgovora in še danes ga ne
pozna:«Zakaj me zapuščajo vsi, ki jih imam rada?« Imela je lep pogreb in veliko ljudi je prišlo tudi od daleč. Mici je bila priljubljena. Na dan pogreba sem bilka jaz pri stari, naglušni Juli.

Naslednjega jutra se mi ni mudilo iz postelje. Žalostno sem razmišljala:«Nič več ne bom hodila na prag gledat, če se kadi iz sosedinega dimnika, nič več ne bo….Solze so mi pričele po licih, a ko sem zaslišala materin glas naj vstanem, sem jih obrisala. »Si lačna?« me je mati nežno vprašala. Na mizi imaš. Pogledala sem na mizo in vsa začudena pogledala svojo mater. Na mizi je bila skodelica z modrimi pikami in iz nje se je kadilo in prostor je
omamno dišal po beli kavi. Zraven je bil kos kruha. »Le jej,« mi je mati nežno prigovarjala. »Jutri pa odneseva šopek rož na Micin grob.« »Prav, mati,« sem tiho odgovorila. Sedla sem za mizo in kar nisem mogla verjeti, da je pred menoj moja skodelica z velikimi modrimi pikami in iz nje se je tako lepo kadilo. »Moja skodelica. Moja pikasta skodelica. O,Mici!« Drobcena brada je pričela podrhtavati. Bila sem na robu joka. Planila sem v materin objem in skrila obraz v njen predpasnik. »Le joči deklič, le joči – to pomaga.«sem slišala nežen materin glas in njena roka me je nežno božala laseh. »A ne, mati, da boste vedno?« sem jo vprašala in jo pogledala. Tudi ona je imela solzne oči. »O, deklica moja!« Ni mi dala odgovora. Sklonila se je k meni in mi obrisala solze. Tako lepa se mi je zazdela. Tako lep obraz je imela – obraz podoben Mariji Devici, samo – tako žalosten je bil. Objela sem jo in ji rekla:« O, mati, kako vas imam rada!« Na mizi, ki je stala pri oknu, me čakal kos kruha in v skodelici z velikimi, modrimi pikami, topla bela kava, ki me je s svojim vonjem vabila.

Tudi ona me je zapustila in v večerih, da me nihče ne vidi, se zjočem s punčko, ki je še zmeraj v meni. »Zakaj me vsi, ki jih imam rada zapustijo?«
Pa slišim njen glas: »Le joči deklič, le joči! To pomaga. »

avtorica: Slavica Uršič

Od zaskrbljenosti

k skrbi ZASE

ČAS

V času prebujajoče zvonke pomladi, dišečih vonjav brstečih rojstev, belih češnjevih oddej in svežih idej, se zbudimo v prelomno jutro dneva, kjer iz vseh strani sveta in neba odmeva:»Ostani doma!«

»Ostani doma!«

V glasu in nevidenih pogledih ljudi lahko začutimo na eni strani zaskrbljenost, na drugi dvom in nejevero, več stotisoč pa jih doživlja izgubo zdravja in njim ljubih ljudi. Ko se zbudimo, ni nujno, da se tudi prebudimo. Prosim, ne zastrimo pogleda. Ne stopimo stran. Čeprav smo daleč, ostanimo blizu. Čutni, saj današnji dan ni kot vsak dan.

SOBA

Kar še vedno ostaja prav tako, kot je bilo, je ta stol, na katerega znova sedem. V tej sobi. Tiha je. Zavesa na oknu blago plapola v dotiku notranjega in zunanjega. Zrak diši po soncu. Pogledam predse. Ritualno oddam skrbi in se predam času, ki ga namenjam v skrbi za druge. Čakam v tišini. Slišim sebe. Sčasoma pozvoni. Tudi tokrat zbrano prisluhnem in se potopim v zgodbo. Zdi se, da pozabim  nase, a sprejemam vase. Zavezo, da poslušam na način, da lahko slišim, ne le svetujem, predvsem sprašujem. Ne le govorim, predano molčim. Da bi beseda dobila spoštljivo mesto, občutki okvir in čustva bazen. Na ta način splava tudi veliko misli, ki drugače ostajajo vrteče v kolesju možganskih krogotokov.

POKLIC ALI POKLICANOST?

Biti poslušalec, poslušalka na telefonu za ljudi v stiski, je poklic in je poklicanost. Ker je potrebno specifično znanje in učenje veščin, tudi pri postavljanju meja in čustvenega razmejevanja sebe od drugega: klicalca, klicalke. Zgodbe so velike, pripovedi močne, mi pa v svoji majhnosti trenutkov pomembnega stika z osebo na drugi strani nosimo zavzetost, prisotnost in pristnost. Poklicanost nas (po)vabi in iz nas izvabi predanost ter zanos. Kako ju občutite vi? 

SKRB

Klicalec, klicalka kliče zaradi skrbi. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je skrb opisana kot »občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim”. Imeti skrb je pozitivno, ker nam omogoča, da se odzovemo na okoliščine, ko je to potrebno. Podpre našo sposobnost samouravnavanja vedenja in čustvovanja. Nas varuje, dokler ni prekomerna ali potlačena, dokler je konkretna in ne obstaja v obliki tesnobe, ki razplamnti domišljijo, Tesnoba vznika nepričakovano in jo le težko zajezimo, strašljivi strah težko pomirimo.

Menu z jedilnika skrbi je neskončen. Ne le klicalčev, tudi naš. Vsakdo premošča različne življenjske izzive, imamo skrb do drugega, do sebe ali dejavnosti, ki jo opravljamo. Razlika je v tem ali jih poznamo, se jih zavedamo in vemo, na kakšen način delujejo na nas, ko smo v odnosu z drugimi. In še posebej, ko smo v vlogi poslušalca, poslušalke na telefonu! Ko smo pri tem, kar počnemo, strokovni in etični, smo skrbni do dela, ki ga opravljamo. To je naša dolžnost in odogovornost v odnosu do klicalca, klicalke in v odnosu do sebe.

SAMOSPRAŠEVANJE

Ena od naših ključnih navad odgovornega poslušalca na telefonu je skrbnost do samoraziskovanja. Kako to počnemo? S samospraševanjem, samospoznavanjem in medsebojnim dialogom.  Obrnjenost navznoter je izhodišče. A ker imamo ljudje “slepe pege” in sebe ne zmoremo videti v celoti, potrebujemo drugega. Supervizija nam ponudi oboje. Notranji supervizor je naš pomočnik, vodnik, znanilec, da izbiramo prave poti že med pogovorom po telefonu. Ali pa je celo alarm, ki omogoča, da se pravočasno ustavimo, ko skrenemo. Da svoje odločitve bolje razumemo v kontekstu okoliščin in sebe, pa potrebujemo tudi pogled od zunaj, z druge perspektive.

RAZMISLITE O SVOJIH VIRIH MOČI.

Delo na telefonu za pomoč ljudem v stiski ne sme postati nadomestilo za obvladovanje svojih. Rezultat prej opisane drže do sebe, do nalog, ki jih opravljamo ter oseb, ki kličejo,  je strokovna in osebnostna rast ter učenje za življenje. Na tej poti napredujemo hitreje, ko negujemo notranje vire moči. Slednje ni samoumevno.

Odgovorite.

  • Kaj in kdo vse vas podpira (in kaj ovira) pri tem, kar počnete?
  • Kaj pogrešate v svojem življenju?
  • Kako, kdaj in kaj boste naredili v zvezi s tem? 
  • Kako širite meje svojih idej – mislite široko, delujte ustvarjalno.

ZGLEDI

Na začetku pomaga, če se ozremo k primerom dobre prakse s ciljem, da postanemo tudi sami sebi vzgled. Radovednost, zakaj je v nekem delu Japonske največje število stoletnikov, me je vodila, da sem odprla knjigo IKIGAJ – Japonska umetnost življenja, razlog zaradi katerega zjutraj vstanemo. Knjiga govori o sreči večne zaposlenosti, povezanosti med dejavnim umom in »mladostnim« telesom. Kakšen je vaš razlog, da zjutraj vsatnete? Govorimo o smislu. In zase vem; kar pišem, ima smisel.

PREMISLITE O NASLEDNJIH PRIPOROČILIH (Héctor García, Francesc Miralles, 2017):

  • Vedno ostanite dejavni, nikoli se ne upokojite.
  • Ne hitite.
  • Ne najejte se do sitega.
  • Obdajte se z dobrimi prijatelji.
  • Do naslednjega rojstnega dne poskrbite za formo
  • Smejte se.
  • Povežite se z naravo.
  • Bodite hvaležni.
  • Živite za ta trenutek.
  • Sledite smislu svojega življenja.

OPOMNIK

Včasih nas stiska ljudi zavede, da se oddaljimo od temeljnih načel, ki zagotavljajo kakovost delovanja. Naše platno ni nepopisan list, pomembno se je spomniti, da:

  • vloga in naloga poslušalca ni tolažiti, temveč prisluhniti,
  • ne minimalizirajmo težav, občutkov, niti lastnih,
  • nam klicalcev ni potrebno pripeljati do boljšega počutja, temveč skušajmo ‘(z)držati’ težo ‘vzdušja’, kar nam med drugim omogoča ozaveščenst in sprotna razbremenitev,
  • vsi ljudje moramo skrbeti za uravnoteženje temeljnih psiholoških potreb. Prekomerna obremenjenost v vsakdanjem življenju, ki je lahko kdaj močno destabilizirano, ni dobro izhodišče za pomoč drugim!

SKRB ZASE NAŠA ODGOVORNOST

Občutek, da imamo vajeti svojega življenja in izbir, ki jih sprejemamo v danih okoliščinah, v svojih rokah, je dragocen. Zato je dobro, da pozornost usmerimo na:

  • poznavanje in redno obnavljanje strokovnih temeljev dela na telefonu za ljudi v stiki,
  • prepoznavanje meja,   
  • uspešno rokovanje s stresom in veščinami samouravnavanja,
  • ozaveščanje, zavedanje, védenje, ubesedenje: poimenovanje lastnega doživljanja,  čustvovanja, razmišljanja,
  • prepoznavanje notanjih ovir in omejitev, odzivov, ki jih je potrebno imeti pod nadzorom,
  • preseganje le-teh s stalnim učenjem in viri moči, ki nas podpirajo,
  • čas za SUPERVIZIJO, po potrebi individualno posvetovanje in stalno osebnostno rast.

Ko odložim telefon, v tihost sobe vstopi odmev besed. Odstopim mu prostor, dodam svoj zven. Pripravljena slišim, da ponovno zvoni.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psih. svet.

(Certificirana EuroPsy psihologinja, geštalt izkustvena družinska terapevtka, geštalt psihoterapevtka, EAGT, EAP, Core Evolution psihoterapevtka, izvajalka supervizije)

Številke za pomoč v stiski

Povzeli smo članek na strani Slovenske tiskovne agencije (STA) , na povezavi pa si lahko ogledate celoten članek

Svetovalne telefone že vrsto let kot donator omogoča Telekom Slovenije, v tem obdobju pa svetovalci posebno pozornost namenjajo pomoči pri soočanju s spremembami, ki so jih prinesli ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa.

Prednost telefonske pomoči je v tem, da je dostopna vsem, anonimnost pa klicalcem zagotavlja občutek varnosti, zaradi katere lažje spregovorijo o svojih najglobljih čustvih, stiskah in dvomih. Stiske ne poznajo let in z njimi se soočajo tako otroci in mladostniki kot starejši.

“Najpogosteje nas pokličejo ljudje s težavami v duševnem zdravju, tako da naše prostovoljsko delo pomembno zmanjšuje psihiatrično problematiko v Sloveniji. Brezpogojno sprejmemo vsakega klicalca in prisluhnemo njegovi tožbi, še posebej pa smo pozorni na neizrečene stiske in strahove. Pri tem je pomemben dejavnik anonimnost – mnogi se ne bi obrnili na nas, če ne bi bili prepričani, da njihova identiteta ne bo razkrita. Na ta način pomagamo v povprečju več kot 100 ljudem dnevno,” je pomen telefonske pomoči izpostavil Samo Babuder, predsednik Slovenske zveze društev za telefonsko pomoč v stiski.

Slovenska zveza društev za telefonsko pomoč v stiski združuje pet društev: Društvo Klic upanja Celje, Društvo Tvoj telefon Postojna in Društvo svetovalcev Čriček Ormož (nastopajo kot Sopotnik) ter Društvo Zaupni telefon Zate Ljubljana in Društvo Samarijan. Njihovi svetovalci 24 ur na dan in vse dni v tednu sprejemajo klice na enotno številko 116 123, ki je tudi vseevropska številka za pomoč ljudem v stiski. Skupno v društvih deluje okrog 300 prostovoljcev na treh telefonskih linijah.

Na številki 116 111 pa deluje TOM telefon za otroke in mladostnike .

Tu smo, da vas slišimo

Razglasitev epidemije in posledično ukrep samoizolacije sta pri marsikomu sprožila številne stiske. Osamljenost, finančna nesigurnost, strah ne izbirajo. Pomoč pa lahko poiščemo tudi med štirimi stenami lastnega doma. Če si želimo diskretnega pogovora in prijazne besede, se lahko obrnemo na Tvoj telefon. Na drugi strani linije se vam bo oglasila prostovoljka ali prostovoljec in vam prisluhnil.

urnik dežurstev :

PONEDELJEK, TOREK in PETEK
08.00 do 22.00
SREDA in ČETRTEK
08.00 do 22.00
NOČNO DEŽURSTVO, sreda in četrtek: od 22.00 do 07.00

Ostati doma

Iz javnih občil smo povzeli KAJ DEJANSKO POMENI OSTATI DOMA?

SAMOIZOLACIJA

Ker imajo očitno nekateri težave s tem, kaj pomenijo pozivi, naj ostanemo doma, je zaposlena v Zdravstvenem domu Ljubljana na facebooku pojasnila, kaj točno to pomeni.

Opis objavljamo v celoti (nelektorirano):
»Kaj v resnici #ostanidoma pomeni?
Opažamo namreč, da si to NAVODILO vsak malo po svoje razlaga. Za dneve / tedne, ki prihajajo je ključno, kako se bomo tega navodila držali že DANES !!!
Zdravstveni delavci smo se te dni za nekaj časa poslovili od (večine) domačih, saj ne želimo biti (prikriti) prenašalci virusa. Živimo med službo in samoizolacijo! Vsak dan dajemo vse od sebe, vendar pa, da v zdravstvenem sistemu ne bi prišlo do kolapsa, NUJNO potrebujemo vašo pomoč in sodelovanje! Pomagate nam prav s tem, da #ostanidoma vzamete ODGOVORNO in ZARES!
Ostani doma pomeni:
1. Ostajaš v svojem domu, nimaš stikov z ljudmi izven svojega doma, ne hodiš na obiske, ne sprejemaš obiskov, ni skupnih druženj in poskrbiš za samoizolacijo v največji možni meri.
2. Doma večkrat prezračiš prostore.
3. Poskrbiš za redno pitje tekočine (mlačna voda), kar preprečuje izsuševanje sluznice.
4. Poskrbiš za večkratno temeljito umivanje rok z vročo vodo in milom!
5. Z roko si ne dotikaš sluznice oči, nosa in ust!
6. Opozarjaš druge, da se z roko ne dotikajo sluznice oči, nosa in ust!
7. Kašljaš in kihaš v rokav ali v robec, ki ga potem zavržeš.
8. Na zrak in na rekreacijo se odpraviš SAMO v primeru, da se dobro počutiš in nimaš simptomov bolezni!
9. Ven se odpraviš SAM oz. v družbi z ljudmi s katerimi bivaš doma. Izven doma se NE DRUŽIŠ z drugimi ljudmi. Ob srečanju mimoidočih upoštevaš razdaljo 1,5 – 2m.
10. Ko se vrneš domov, si umiješ roke!
11. V trgovino greš sam! Za v trgovino si vnaprej pripraviš seznam najbolj nujnih potrebščin in v trgovini upoštevaš razdaljo med ljudmi 1,5 – 2m. V trgovini se zadržuješ kar se da kratek čas. Plačaš s kartico (ne z gotovino)!
12. Ko se vrneš iz trgovine, si umiješ roke!
13. Starih staršev NE obiskuješ! Njihovo stanje preverjaš po telefonu. Če zanje opraviš nakup v trgovini, vrečo z živili pustiš pred vrati in poskbriš, da z njimi NIMAŠ stika.
14. Ne lotiš se nikakršne stvari, ki bi utegnila biti nevarna in bi te morebiti pripeljala do nesreče in poškodbe zaradi katere bi bila potrebna oskrba nujne medicinske pomoči!
15. Za čiščenje in razkuževanje doma so primerna čistila, ki jih imaš doma. Po čiščenu prezračiš prostor in si temeljito umiješ roke – s toplo vodo in milom. Tkanine pereš na 90 stopinj.
16. Če si kadilec, je morda sedaj skrajni čas za opustitev kajenja. Potek bolezni je namreč pri kadilcih mnogo slabši!
17. Uživaš sadje, zelenjavo, piješ dovolj tekočine, migaš in globoko dihaš.
18. Si zgled drugim!
19. K enakemu ravnanju brez slabe vesti neprenehoma spodbujaš tudi druge!! Še posebej tiste, ki nimajo oz. ne uporabljajo socialnih omrežij in zato niso v stiku s tovrstnimi opozorili!
20. Če občutiš tesnobo in ti je doma težko zdržat s samim seboj, POKLIČEŠ prijatelja ali pa enega izmed terapevtov, ki te dni ob določenih urah ponuja brezplačne terapevtske pogovore!

Nobena preventiva NI pretirana! Zdravstveni delavci odhajamo na delavno mesto vsak dan, skrbimo za druge, rešujemo življanja in tvegamo svoje zdravje! Tu smo za vas, vendar bodite za nas tudi vi! #ostanidoma«

Na obisku

Obiskali smo našo dolgoletno članico Slavo Dragolič, ki ji bomo letos podelili naziv častne članice društva Tvoj telefon.

Slava Dragolič, 88 letna gospa z velikim srcem, ki trenutno živi v Centru starejših Cerknica še vedno navdušuje s svojim neutrudnim delom z in za ljudi. Pove, da ji je prostovoljstvo na društvu Tvoj telefon zelo veliko pomenilo in kako zelo pogreša dejavnosti povezane z društvom. Ko so ji v sobi z razgledom na Crekniščico, privreli spomini na plano, smo se spomnili na besede Viktorja E. Frankla : “…nikoli ne gre za to, kaj še lahko pričakujemo od življenja, marveč za to, kaj življenje pričakuje od nas.”

“Misliš že, da si dosegel meje svojih zmožnosti, in glej, pritečejo nove sile. Prav to je življenje.” Franz Kafka

Kljub visoki starosti in zdravstvenim težavam svoj čas v Centru starejših Cerknica preživlja ustvarjalno in polno.

Šiva punčke iz cunj za Europa Donna, slovensko združenje za boj proti raku dojk, piše poezijo in pravljice za otroke, veliko bere in se vedno izobražuje. Nedavno pa je v samozaložbi izšla njena knjiga: Kraljice in kralji (Koroške pravljice, miti in pripovedke)

Če nahitro preletimo njeno življenje, se kot rdeča nit vije ravno njena “prostovoljska pot”, ki se odraža v prelepem dajanju sebe za druge.

Rodila se je leta 1932 v Cerknici, vendar je od leta 1949 živela na Koroškem, kamor se je omožila. Tam, na Ravnah se je začelo njeno prostovoljsko delo, kjer je ustanovila Kulturno društvo literatov Mežiške doline.

Leta 2001 se je preselila nazaj na Notranjsko in sicer v Postojno. Leta 2002 pa se je pridružila našemu društvu. Vse do leta 2016, ko ji zdravstveno stanje ni več dopuščalo aktivnega sodelovanja, je bila ena naših najbolj dejavnih in požrtvovalnih članic, ki je bila hkrati aktivna tudi na številnih drugih področjih, med drugim tudi kot prostovoljka društva Modre siničke (Pivka), kjer so na njeno pobudo začeli izdelovati punčke iz cunj za UNICEF.

Leta 2016 je na naš predlog prejela plaketo Državnega sveta RS , ki jo Državni svet Republike Slovenije podeli najzaslužnejšim društvenim delavcem, prostovoljcem.

Na koncu Slava pove: ” Lepo je, ko občutiš, da je vložen trud poplačan, ker si nekomu pomagal, da spet zaupa v življenje…vsaka stvar šteje, še tako majhna gesta, lepa beseda, dejanje lahko nekomu spremeni življenje na bolje…”

Verzi iz pesmi “Hrepenenje”, Slava Dragolič

Spet sem sposobna dihati

v meni zori ljubezen,

naj jo bo dovolj za vse,

ki si jo žele.

Katastrofiranje kot odziv na probleme

Kaj je katastrofiranje?

S pojmom »katastrofiranje« označujemo pojav, ko si neko stvar, pojav, dogodek, predstavljamo v pretirani obliki. Z besedo »pretiran« mislimo le na en pol; gre za izrazito enostransko, negativno in pesimistično obliko mišljenja, v kateri si stvari predstavljamo ali jih »napovedujemo« v precej bolj negativni luči, kakršne dejansko so oz. se kasneje razvijejo. Npr. takoj, ko se nam zgodi kaj slabega, ali izvemo za kaj slabega, pomislimo na najhujše, kar bi se lahko zaradi tega zgodilo.V resnici, v realnemu življenju, se takšne katastrofe, kot si jih zamišljamo, dogajajo. Vendar obstaja zelo majhna verjetnost, da se bo to res zgodilo.

Narejeni smo tako, da takoj, ko se nam zgodi kaj slabega, pomislimo na najhujše!

Kadar iz problema naredimo katastrofo, to ustvarja občutek ujetosti, nemoči, brezizhodnosti. Na namišljeno katastrofo se naše telo odziva, kot bi katastrofo zares doživeli. Ob tem pa delujemo na načine, ki ne kažejo rešitve.

OZADJE KATASTROFIRANJA

Najprej bomo raziskali ozadje katastrofiranja. Depresivni, pesimistični ljudje so bolj nagnjeni k temu in pogosto katastrofirajo.  Ljudje se k temu pojavu največkrat zatečemo,  ko se znajdemo v problemih, ki jih sami ne zmoremo rešiti. Položaj vidimo kot brez izhoden, prav tako na vidiku ni nobene rešitve. Nagnjenje k katastrofiranju pa poberemo tudi od vzorcev obnašanja svojih staršev; še posebej, če so se, ko so se srečevali z različnimi izzivi, zatekali bolj k poveličevanjem problemov, ki so jim jih ti izzivi zadali kot pa k dejanskih proaktivnim iskanjem rešitev.

Primer: v službi nam naložijo večjo skupinsko nalogo, za katero smo že vnaprej prepričani, da ji ne bomo kos. Še preden se jo lotimo, vidimo končni rezultat: po-lo-mi-ja. Zakaj? Prvič zato, ker se (npr. zaradi slabe samopodobe) dojemam kot nesposoben. Drugič: nagajali mi bodo sodelavci. Tretjič: večina od njih bo zbolela in vse delo bo padlo name. Četrtič: imeli bomo probleme s tehniko (pokvarili se bodo računalniki, programi…).  Dodatno težo h katastrofiranju doda tudi to, da se obremenjujemo s stvarmi, na katere sami kdaj nimamo nobenega vpliva.

Ali pa: po telefonu pokličemo prijatelja in se ta ne oglasi. Ne le- to, v roku ene ure niti ne pokliče nazaj, kar je v današnjem svetu nezaslišano. Je morda jezen name? Sem mu kaj naredil? Je kaj narobe z njim? Je morda bolan? Tako, pa sem izgubil še zadnjega prijatelja. Saj sem vedel, da bo tako.

SI LAHKO POMAGAMO?

Postopno se lahko učimo dekatastrofirati, če raziščemo svoje občutke, si pišemo dnevnik ali gremo na pogovor k terapevtu. Važno, je, da prepoznamo probleme, ki se nam motajo po glavi, jih zapišemo, spoznavamo svoje občutke in – iščemo rešitve. K slednjemu vključimo še druge osebe, saj pri našem delovanju pogosto potrebujemo spodbude ljudi, ki jim zaupamo.

Eden od prvih korakov: ko katastrofiranje nastopi, si priznajmo, da to počnemo. Poskušajmo zavestno upočasniti razmišljanje in razmišljati bolj postopno, v korakih. Osredotočajmo se na stvarnejše izide in rezultate. 

KORAKI, KI VAM LAHKO POMAGAJO DEKATASTROFIRATI IN S TEM POLEPŠATI VAŠ VSAKDAN

Kot že napisano prej, razvijajte upočasnjeno razmišljanje, da s tem upočasnite katastrofiranje.

Vadite dekatastrofiranje po naslednjih korakih:

  • Kaj je najhujše, kar se lahko v dani situaciji zgodi?
  • Kaj lahko narediš, da preprečiš najhujše?
  • Kaj je najboljše, kar se v dani situaciji zgodi?
  • Kaj lahko narediš, da bi pripomogla k temu, da bi se zgodilo najboljše?
  • Kaj je najverjetneje, kar se lahko zgodi?
  • Kaj lahko narediš, da bi bil kos najverjetnejšemu, če bi se zgodilo? To je vaš načrt napada za najverjetnejši izid.

Vprašajte se, kako se počutite, če si predstavljate najhujši izid oz.  kako se počutite, če si predstavljate najverjetnejši izid? Vprašajte sebe (ali otroka), kako na vaše obnašanje vpliva, če si predstavlja najslabši izid. Vprašajte sebe (ali otroka), kako na vaše obnašanje vpliva, če si predstavljate najverjetnejši izid.

Kakšni so vaši načini katastrofiranja?  Ko se bodo v tem tednu pojavile ovire in bodo vaši misli ujete v strašni »Kaj se bo zgodilo?« , delajte zgornje vaje.

Obisk psihoterapevtke pomaga pri umirjanju vaših misli in iskanju rešitev iz situacij, ki se vam zdijo včasih brezizhodne. Predolgo vztrajanje v namišljenih in resničnih kataostrofalnih situacijah preobremenjuje vaš živčni sistem in na dolgi rok vodi v anksioznost, namišljene rituale, ki se lahko posamezniku vsiljujejo v misli in vedenje (npr. obsedeno umivanje rok, da bi se bolje počutil) in panične napade, ko telo odreagira s ponorelim bitjem srca, kot bi bili v življenjski ogroženosti, pa niste.

Seveda tudi pogovor z osebo na društvu Tvoj Telefon ali drugem kriznem telefonu pomaga pri iskanju rešitev iz začaranega kroga negativnih misli in težke situacije. Ko je tam nekdo, ki bolj zaupa v to, da obstaja rešitev, kot zaupate v določeni situaciji vi. Dovolite si vzeti pomoč, ki vam je na voljo in aktivno sodelujte pri iskanju poti iz stiske.

Radi se imejte in poskrbite zase.

Pripravila: dr. Nada Trtnik, psihoterapevtka,

Psihoterapija ODNOS, 031 371 143, Ljubljana in Postojna

Vir:

  • Optimističen otrok, dr. Martin Seligman.
  • Naučimo se optimizma, dr. Martin Seligman

Drug drugemu v oporo

V naravi človeka je, da se povezuje, sodeluje in je dobrohoten. Nihče se ne rodi sovražen in negativno naravnan do drugih. Naravno je tudi, da smo drug drugemu v oporo. Tako življenje je polno, vredno in dragoceno.

Žal pa v praksi dostikrat ni tako. To še posebej močno zaznamo v mnogih organizacijah, delovnih sredinah, družbenih aktivacijah, v katerih je zaznati precej tekmovalnosti, ljubosumja, sovražnosti. Tako je vsaj videti na prvi pogled. Pri ljudeh v takih organizacijah je vselej zaznati zelo visoke zahteve do njih samih, temu vštric pa gre še strah, ali bo kdo morda zmogel še več, bolje, hitreje, učinkoviteje in uspešneje. Močan je prav lastni strah pred tem, da bodo drugi bolj všečni, bolje sprejeti in višje postavljeni na lestvici uspešnosti. Če je tega veliko in sistem v neki organizaciji deluje le na ta način, ljudje žal nimajo priložnosti za osebnostno rast in razvoj, da bi postajali čedalje zadovoljnejši in bolj izpolnjeni na tem področju. Pristnih odnosov tam ni.

Če želimo te občutke razumeti, jih moramo poiskati v najzgodnejšem življenju človeka, za katerega najbrž lahko predvidevamo umanjkanje ljubezni, nežnosti, potrditev, pravzaprav nežnih objemov, sočutja, rahločutja in empatije ter sprejemanja. V tem kontekstu se zarišejo globoke rane prezrtosti in neljubljenosti, ostaja tudi stalno in večno hrepenenje po pristnem stiku. Pravzaprav je v človeka vtisnjen občutek, da ne sme verjeti, da je v življenju lahko zadovoljen, srečen, izpolnjen in kompetenten. V tem pogledu ostajata le tekmovanje in dokazovanje, kdo je boljši in v čem.

Medsebojno sodelovanje in spoštovanje sta seveda mogoči, pravzaprav sta za človeka nujni. Najprej je treba vzpostaviti stik s sabo, to pomeni, se zavedati, kaj se s tabo dogaja, kateri so tisti težki občutki, v katerih se tako zelo mučiš. Naslednji korak je navezati stik z obdobjem, v katerem je bil človek najbolj okrnjen ljubezni in potrditve. Nujno je začutiti to neskončno pogrešanje: kaj pogrešamo, kako zelo in kaj si želimo. S tem pa počasi pride vera o tem, da smo lahko deležni pozitivnejših in bolj v sočutje ter empatijo usmerjenih občutkov: do sebe in drugih, od drugih do sebe. To pripada vsakemu človeku.

Nikjer in nikoli ne bi smel manjkati čustveni stik med ljudmi, ki delujejo skupaj. Ta čustveni stik omogoča osebnostno rast in razvoj človeka. Če ga ni, delujemo zgolj na površinski ravni in se ne moremo v resnici povezati med seboj. Nujno je zavedanje drobnih čustvenih trenutkov, ki se vsakodnevno zgodijo in ob katerih se počutimo lepo. Zavedanje teh čustvenih stikov in trenutkov človeku omogoča povezanost in hvaležnost ter mu daje notranjo moč. Notranja moč je še posebej dragocena ob sočloveku, ki te sprejema in ti je naklonjen. Le tako se presegajo strahovi in stara prepričanja. Dosegamo polnost svojega življenja – ko vzpostavimo čustveni stik z nekom, se z njim lahko povežemo, smo sočutni, empatični in tako delujemo tudi navzven.

Za konec še tole: vsak človek ima svoje talente in spretnosti. Dobro je, da jih prepozna in razvija prav tisto, v čemer je dober. To mu daje notranje zadovoljstvo. Na ravni organizacij in vodstev je, da prepoznavajo v zaposlenih tisto, kar je v njih dobro in v čemer so spretni. Če bi delali na ta način, bi bila vsaka organizacija izjemno bogata in ljudje v njej povezani med seboj. Več ko je ljudi, več je različnih miselnosti, spretnosti, znanj in dosežkov. Če se ljudem dovoli, da vse to udejanjajo, imamo neizmeren človeški potencial in se ne bojimo drug drugega, temveč sodelujemo in se povezujemo na globlji ravni. Smo si v oporo in spodbudo za naprej. To pa je tisto, kar je najbolj naravno in najdragocenejše.

Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka
Avtorica knjige “Popolna ljubezen”

Razmišljanja prostovoljke

SEM ŽIVO, ČUTEČE IN RANLJIVO ČLOVEŠKO BITJE

“Koliko si upamo in znamo biti živo, čuteče in ranljivo človeško bitje?

Ali upamo to priznati sebi in okolici?”

Smo kdaj pomislili, da so iskriva živost, posameznikovo čutenje in ranljivost prirojene lastnosti naše narave, ki smo jih pozabili nekje davno na poti odraščanja? Da brez njih ne moremo postati celostne, uravnotežene in zrele odrasle osebe? Že v najzgodnejšem otroštvu smo jih morali tlačiti, neupoštevati, ker so nam tako rekli, sporočali na tisoč in en odkrito izgovorjen ali subtilneje prikrit način. Tako smo izgubljali to naravno senzibilnost in rahločutnost do dogajanja znotraj nas in okoli nas.

Šele v zrelem življenjskem obdobju so mi drugi ljudje obudili spomin na to, da sem živo, čuteče in ranljivo človeško bitje.

Ko sem začenjala izvajati vodeno meditacijo ljubeče naklonjenosti, sem prvič zaslišala besede: »…sem živo, čuteče in ranljivo bitje…« Bila sem navdušena: »Pa saj drugi so tudi živa, čuteča in ranljiva bitja! Ojoj, kako lepo!« To je bila ena izmed pomembnih prelomnic, ko sem jih začela zavestno sprejemati in prijateljevati s temi čudovitimi človeškimi lastnostmi, ki nam odpirajo vrata v neslutene razsežnosti lepote – nas samih, sočloveka in vsega življenja okoli nas.

Pred kratkim, ko sem šla na sprehod v gozd, sem nepričakovano srečala skupino upokojenih sovaščank, ki se vsako jutro sestaja pri vaškem studencu in začenja dan z druženjem in rekreacijo. Pridružila sem se jim pri razgibavanju. Na koncu je sledila njihova himna, ki smo jo zapele tako, da smo se prijele za roke in naredile tesen krog. Ta povezovalen, iskren in srčen dogodek se me je globoko dotaknil.

Vzpodbudil je moja razmišljanja o tem, koliko notranje moči in srčnega poguma je potrebnega, da posameznik, ki je celo življenje ali pretežni del življenja preživel v majhni vaški skupnosti (ali kateri drugi obliki lokalne skupnosti) stopi iz povprečja, iz vedno enih in istih varno uhojenih družbeno (ali družinsko) sprejemljivih poti, stopi vstran, naredi gaz po svoji meri… Rušenje preživete, okostenele tradicije na ravni družine ali širše skupnosti velja za eno izmed najzahtevnejših in najtežjih nalog
posameznika, ki želi začutiti sebe, zaživeti iz svojih resničnih potreb.

Pri tem je neizbežno potrebno razkleniti svoj oklep, dati na ogled in presojo svoje živo, čuteče srce, ki ima drugačne potrebe. Javno z dejanji sporočati: »Želim se družiti s sovaščankami, lepo mi je ob tem. Želim se razmigati v skupini, to mi da voljo, da uspešno preživim dan. Premalo mi je pot od štedilnika do vrta. Včasih grem rada kar takole sredi dopoldneva na sprehod in klepet…« Tudi v takih, zgolj na videz nepomembnih in obrobnih odločitvah in dejanjih, se skriva odgovor na zgoraj zastavljeni vprašanji. In novo vprašanje za novo razmišljanje: »Premorem dovolj srčnega poguma, da si to upam v okolju, ki moje naravno stanje razume kot odklonsko, nezdravo vedenje?«

Naloga prostovoljcev na telefonu za klic v stiski je med drugim tudi ta, da opolnomočimo naše klicalce, da si upajo biti živa, čuteča in ranljiva bitja. Da znova prepoznajo in priznajo te svoje prirojene človeške kvalitete. V najvišje dobro sebe in sveta okoli nas. Da si upajo narediti korak vstran, kreniti po svoji poti, ki do sedaj še ni bila uhojena.

Jana Čekada, prostovoljka Društva Tvoj telefon

Delavnica z Alenko Rebula

V decembru  smo za naše prostovoljke in prostovoljce organizirali delavnico, ki jo je vodila Alenka Rebula iz “Dežele Vera vase”

Delavnica se nas je močno dotaknila. Začutili smo moč za nadaljnje raziskovanje svojih občutkov v odnosu do sveta in drugega. Dotaknili smo se pomena negovanja moči življenja v sebi, kako pomembna je prepoznava samega sebe (svojih potreb in želja), kako to ceniti in spoštovati.  Globinski posluh je vir izjemne moči in navdiha, kot rada poudari gospa Alenka.

Eden od vidikov bogatega življenja je sposobnost dajanja.

Šele ko znamo dati sebe na vseh področjih, delujemo v znamenju razkošja. Dati sebe pomeni, da smo sposobni predaje. Dati sebe, ko zalivamo rožo, ko režemo kruh, ko gledamo nočno nebo, ko se dotaknemo otroka, ko pustimo, da nas objame, kdor nas ima rad, ko beremo knjigo, ko se umivamo…Dati sebe pomeni, da znajo naše roke zajeti iz naše sredine in podariti nekaj čistega, našega in svobodno punujenega. Dati sebe ne pomeni, da odprem vrata in pustim, da vdrejo trume plenilcev ter me opustošijo. Ne pomeni, da vsak, ki pride vzame, kar želi, in dobi, kar zahteva. Izbiramo, odločamo:kaj,kdaj, komu se dati. Dajemo se iz zavesti, iz svobode, z občutkom. Znamo presoditi, kdo prihaja naproti, česa je potreben on in česa mi. Znamo ugotoviti, ali imamo, kar si želi. Zavest, da imamo in da lahko dajemo, nam prebuja občutenje, da smo bogati. Dajemo se lahko ljudem, načrtom…vsemu, kar obstaja.” (povzeto iz knjige: Vera vase I., A. Rebula)

Z veseljem pričakujemo nadaljevanje delavnic.