Nasveti za boljši vsakdan – DRUŠTVO TVOJ TELEFON

k skrbi ZASE

ČAS

V času prebujajoče zvonke pomladi, dišečih vonjav brstečih rojstev, belih češnjevih oddej in svežih idej, se zbudimo v prelomno jutro dneva, kjer iz vseh strani sveta in neba odmeva:»Ostani doma!«

»Ostani doma!«

V glasu in nevidenih pogledih ljudi lahko začutimo na eni strani zaskrbljenost, na drugi dvom in nejevero, več stotisoč pa jih doživlja izgubo zdravja in njim ljubih ljudi. Ko se zbudimo, ni nujno, da se tudi prebudimo. Prosim, ne zastrimo pogleda. Ne stopimo stran. Čeprav smo daleč, ostanimo blizu. Čutni, saj današnji dan ni kot vsak dan.

SOBA

Kar še vedno ostaja prav tako, kot je bilo, je ta stol, na katerega znova sedem. V tej sobi. Tiha je. Zavesa na oknu blago plapola v dotiku notranjega in zunanjega. Zrak diši po soncu. Pogledam predse. Ritualno oddam skrbi in se predam času, ki ga namenjam v skrbi za druge. Čakam v tišini. Slišim sebe. Sčasoma pozvoni. Tudi tokrat zbrano prisluhnem in se potopim v zgodbo. Zdi se, da pozabim nase, a sprejemam vase. Zavezo, da poslušam na način, da lahko slišim, ne le svetujem, predvsem sprašujem. Ne le govorim, predano molčim. Da bi beseda dobila spoštljivo mesto, občutki okvir in čustva bazen. Na ta način splava tudi veliko misli, ki drugače ostajajo vrteče v kolesju možganskih krogotokov.

POKLIC ALI POKLICANOST?

Biti poslušalec, poslušalka na telefonu za ljudi v stiski, je poklic in je poklicanost. Ker je potrebno specifično znanje in učenje veščin, tudi pri postavljanju meja in čustvenega razmejevanja sebe od drugega: klicalca, klicalke. Zgodbe so velike, pripovedi močne, mi pa v svoji majhnosti trenutkov pomembnega stika z osebo na drugi strani nosimo zavzetost, prisotnost in pristnost. Poklicanost nas (po)vabi in iz nas izvabi predanost ter zanos. Kako ju občutite vi?

SKRB

Klicalec, klicalka kliče zaradi skrbi. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je skrb opisana kot »občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim”. Imeti skrb je pozitivno, ker nam omogoča, da se odzovemo na okoliščine, ko je to potrebno. Podpre našo sposobnost samouravnavanja vedenja in čustvovanja. Nas varuje, dokler ni prekomerna ali potlačena, dokler je konkretna in ne obstaja v obliki tesnobe, ki razplamnti domišljijo, Tesnoba vznika nepričakovano in jo le težko zajezimo, strašljivi strah težko pomirimo.

Menu z jedilnika skrbi je neskončen. Ne le klicalčev, tudi naš. Vsakdo premošča različne življenjske izzive, imamo skrb do drugega, do sebe ali dejavnosti, ki jo opravljamo. Razlika je v tem ali jih poznamo, se jih zavedamo in vemo, na kakšen način delujejo na nas, ko smo v odnosu z drugimi. In še posebej, ko smo v vlogi poslušalca, poslušalke na telefonu! Ko smo pri tem, kar počnemo, strokovni in etični, smo skrbni do dela, ki ga opravljamo. To je naša dolžnost in odogovornost v odnosu do klicalca, klicalke in v odnosu do sebe.

SAMOSPRAŠEVANJE

Ena od naših ključnih navad odgovornega poslušalca na telefonu je skrbnost do samoraziskovanja. Kako to počnemo? S samospraševanjem, samospoznavanjem in medsebojnim dialogom. Obrnjenost navznoter je izhodišče. A ker imamo ljudje “slepe pege” in sebe ne zmoremo videti v celoti, potrebujemo drugega. Supervizija nam ponudi oboje. Notranji supervizor je naš pomočnik, vodnik, znanilec, da izbiramo prave poti že med pogovorom po telefonu. Ali pa je celo alarm, ki omogoča, da se pravočasno ustavimo, ko skrenemo. Da svoje odločitve bolje razumemo v kontekstu okoliščin in sebe, pa potrebujemo tudi pogled od zunaj, z druge perspektive.

RAZMISLITE O SVOJIH VIRIH MOČI.

Delo na telefonu za pomoč ljudem v stiski ne sme postati nadomestilo za obvladovanje svojih. Rezultat prej opisane drže do sebe, do nalog, ki jih opravljamo ter oseb, ki kličejo, je strokovna in osebnostna rast ter učenje za življenje. Na tej poti napredujemo hitreje, ko negujemo notranje vire moči. Slednje ni samoumevno.

Odgovorite.

Kaj in kdo vse vas podpira (in kaj ovira) pri tem, kar počnete?
Kaj pogrešate v svojem življenju?
Kako, kdaj in kaj boste naredili v zvezi s tem?
Kako širite meje svojih idej – mislite široko, delujte ustvarjalno.

ZGLEDI

Na začetku pomaga, če se ozremo k primerom dobre prakse s ciljem, da postanemo tudi sami sebi vzgled. Radovednost, zakaj je v nekem delu Japonske največje število stoletnikov, me je vodila, da sem odprla knjigo IKIGAJ – Japonska umetnost življenja, razlog zaradi katerega zjutraj vstanemo. Knjiga govori o sreči večne zaposlenosti, povezanosti med dejavnim umom in »mladostnim« telesom. Kakšen je vaš razlog, da zjutraj vsatnete? Govorimo o smislu. In zase vem; kar pišem, ima smisel.

PREMISLITE O NASLEDNJIH PRIPOROČILIH (Héctor García, Francesc Miralles, 2017):

Vedno ostanite dejavni, nikoli se ne upokojite.
Ne hitite.
Ne najejte se do sitega.
Obdajte se z dobrimi prijatelji.
Do naslednjega rojstnega dne poskrbite za formo
Smejte se.
Povežite se z naravo.
Bodite hvaležni.
Živite za ta trenutek.
Sledite smislu svojega življenja.

OPOMNIK

Včasih nas stiska ljudi zavede, da se oddaljimo od temeljnih načel, ki zagotavljajo kakovost delovanja. Naše platno ni nepopisan list, pomembno se je spomniti, da:

vloga in naloga poslušalca ni tolažiti, temveč prisluhniti,
ne minimalizirajmo težav, občutkov, niti lastnih,
nam klicalcev ni potrebno pripeljati do boljšega počutja, temveč skušajmo ‘(z)držati’ težo ‘vzdušja’, kar nam med drugim omogoča ozaveščenst in sprotna razbremenitev,
vsi ljudje moramo skrbeti za uravnoteženje temeljnih psiholoških potreb. Prekomerna obremenjenost v vsakdanjem življenju, ki je lahko kdaj močno destabilizirano, ni dobro izhodišče za pomoč drugim!

SKRB ZASE – NAŠA ODGOVORNOST

Občutek, da imamo vajeti svojega življenja in izbir, ki jih sprejemamo v danih okoliščinah, v svojih rokah, je dragocen. Zato je dobro, da pozornost usmerimo na:

poznavanje in redno obnavljanje strokovnih temeljev dela na telefonu za ljudi v stiki,
prepoznavanje meja,
uspešno rokovanje s stresom in veščinami samouravnavanja,
ozaveščanje, zavedanje, védenje, ubesedenje: poimenovanje lastnega doživljanja, čustvovanja, razmišljanja,
prepoznavanje notanjih ovir in omejitev, odzivov, ki jih je potrebno imeti pod nadzorom,
preseganje le-teh s stalnim učenjem in viri moči, ki nas podpirajo,
čas za SUPERVIZIJO, po potrebi individualno posvetovanje in stalno osebnostno rast.

Ko odložim telefon, v tihost sobe vstopi odmev besed. Odstopim mu prostor, dodam svoj zven. Pripravljena slišim, da ponovno zvoni.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psih. svet.

(Certificirana EuroPsy psihologinja, geštalt izkustvena družinska terapevtka, geštalt psihoterapevtka, EAGT, EAP, Core Evolution psihoterapevtka, izvajalka supervizije)

Kaj je katastrofiranje?

S pojmom »katastrofiranje« označujemo pojav, ko si neko stvar, pojav, dogodek, predstavljamo v pretirani obliki. Z besedo »pretiran« mislimo le na en pol; gre za izrazito enostransko, negativno in pesimistično obliko mišljenja, v kateri si stvari predstavljamo ali jih »napovedujemo« v precej bolj negativni luči, kakršne dejansko so oz. se kasneje razvijejo. Npr. takoj, ko se nam zgodi kaj slabega, ali izvemo za kaj slabega, pomislimo na najhujše, kar bi se lahko zaradi tega zgodilo.V resnici, v realnemu življenju, se takšne katastrofe, kot si jih zamišljamo, dogajajo. Vendar obstaja zelo majhna verjetnost, da se bo to res zgodilo.

Narejeni smo tako, da takoj, ko se nam zgodi kaj slabega, pomislimo na najhujše!

Kadar iz problema naredimo katastrofo, to ustvarja občutek ujetosti, nemoči, brezizhodnosti. Na namišljeno katastrofo se naše telo odziva, kot bi katastrofo zares doživeli. Ob tem pa delujemo na načine, ki ne kažejo rešitve.

OZADJE KATASTROFIRANJA

Najprej bomo raziskali ozadje katastrofiranja. Depresivni, pesimistični ljudje so bolj nagnjeni k temu in pogosto katastrofirajo. Ljudje se k temu pojavu največkrat zatečemo, ko se znajdemo v problemih, ki jih sami ne zmoremo rešiti. Položaj vidimo kot brez izhoden, prav tako na vidiku ni nobene rešitve. Nagnjenje k katastrofiranju pa poberemo tudi od vzorcev obnašanja svojih staršev; še posebej, če so se, ko so se srečevali z različnimi izzivi, zatekali bolj k poveličevanjem problemov, ki so jim jih ti izzivi zadali kot pa k dejanskih proaktivnim iskanjem rešitev.

Primer: v službi nam naložijo večjo skupinsko nalogo, za katero smo že vnaprej prepričani, da ji ne bomo kos. Še preden se jo lotimo, vidimo končni rezultat: po-lo-mi-ja. Zakaj? Prvič zato, ker se (npr. zaradi slabe samopodobe) dojemam kot nesposoben. Drugič: nagajali mi bodo sodelavci. Tretjič: večina od njih bo zbolela in vse delo bo padlo name. Četrtič: imeli bomo probleme s tehniko (pokvarili se bodo računalniki, programi…). Dodatno težo h katastrofiranju doda tudi to, da se obremenjujemo s stvarmi, na katere sami kdaj nimamo nobenega vpliva.

Ali pa: po telefonu pokličemo prijatelja in se ta ne oglasi. Ne le- to, v roku ene ure niti ne pokliče nazaj, kar je v današnjem svetu nezaslišano. Je morda jezen name? Sem mu kaj naredil? Je kaj narobe z njim? Je morda bolan? Tako, pa sem izgubil še zadnjega prijatelja. Saj sem vedel, da bo tako.

SI LAHKO POMAGAMO?

Postopno se lahko učimo dekatastrofirati, če raziščemo svoje občutke, si pišemo dnevnik ali gremo na pogovor k terapevtu. Važno, je, da prepoznamo probleme, ki se nam motajo po glavi, jih zapišemo, spoznavamo svoje občutke in – iščemo rešitve. K slednjemu vključimo še druge osebe, saj pri našem delovanju pogosto potrebujemo spodbude ljudi, ki jim zaupamo.

Eden od prvih korakov: ko katastrofiranje nastopi, si priznajmo, da to počnemo. Poskušajmo zavestno upočasniti razmišljanje in razmišljati bolj postopno, v korakih. Osredotočajmo se na stvarnejše izide in rezultate.

KORAKI, KI VAM LAHKO POMAGAJO DEKATASTROFIRATI IN S TEM POLEPŠATI VAŠ VSAKDAN

Kot že napisano prej, razvijajte upočasnjeno razmišljanje, da s tem upočasnite katastrofiranje.

Vadite dekatastrofiranje po naslednjih korakih:

Kaj je najhujše, kar se lahko v dani situaciji zgodi?
Kaj lahko narediš, da preprečiš najhujše?
Kaj je najboljše, kar se v dani situaciji zgodi?
Kaj lahko narediš, da bi pripomogla k temu, da bi se zgodilo najboljše?
Kaj je najverjetneje, kar se lahko zgodi?
Kaj lahko narediš, da bi bil kos najverjetnejšemu, če bi se zgodilo? To je vaš načrt napada za najverjetnejši izid.

Vprašajte se, kako se počutite, če si predstavljate najhujši izid oz. kako se počutite, če si predstavljate najverjetnejši izid? Vprašajte sebe (ali otroka), kako na vaše obnašanje vpliva, če si predstavlja najslabši izid. Vprašajte sebe (ali otroka), kako na vaše obnašanje vpliva, če si predstavljate najverjetnejši izid.

Kakšni so vaši načini katastrofiranja? Ko se bodo v tem tednu pojavile ovire in bodo vaši misli ujete v strašni »Kaj se bo zgodilo?« , delajte zgornje vaje.

Obisk psihoterapevtke pomaga pri umirjanju vaših misli in iskanju rešitev iz situacij, ki se vam zdijo včasih brezizhodne. Predolgo vztrajanje v namišljenih in resničnih kataostrofalnih situacijah preobremenjuje vaš živčni sistem in na dolgi rok vodi v anksioznost, namišljene rituale, ki se lahko posamezniku vsiljujejo v misli in vedenje (npr. obsedeno umivanje rok, da bi se bolje počutil) in panične napade, ko telo odreagira s ponorelim bitjem srca, kot bi bili v življenjski ogroženosti, pa niste.

Seveda tudi pogovor z osebo na društvu Tvoj Telefon ali drugem kriznem telefonu pomaga pri iskanju rešitev iz začaranega kroga negativnih misli in težke situacije. Ko je tam nekdo, ki bolj zaupa v to, da obstaja rešitev, kot zaupate v določeni situaciji vi. Dovolite si vzeti pomoč, ki vam je na voljo in aktivno sodelujte pri iskanju poti iz stiske.

Radi se imejte in poskrbite zase.