Osamljenost

V soboto, 9. 10. 2021, je v Ormožu potekalo 30. letno srečanje Zveze STS

Telefonski svetovalci oz. poslušalci se na izobraževalnih srečanjih srečujemo vsako leto. Zveza STS enkrat letno organizira izobraževalno srečanje. Vsako leto je za organizacijo srečanja zadolženo drugo društvo. Letos je izobraževalno srečanje organiziralo Društvo Čriček iz Ormoža.

Letošnja tema srečanja je bila “ OSAMLJENOST IN POSLEDICE OSAMLJENOSTI ”

Osamljenost prepoznavamo kot velik, a še vedno podcenjen problem.. Posamezniki naj bi bili v sodobnem času bolj osamljeni kot kadarkoli prej. Nekateri strokovnjaki govorijo o soočanju sodobne družbe z EPIDEMIJO OSAMLJENOSTI. Včasih je osamljenost veljala za težavo starostnikov, danes se soočamo z osamljenostjo prav vsi. Ljudje, ki se čutijo osamljene velikokrat ne želijo spregovoriti o svojih občutkih in hkrati sami sebe obsojajo za svoje stanje.  Zdi se jim, da je z njimi nekaj narobe, če niso obkroženi z ljudmi ob katerih bi čutili  povezanost in sprejetost.  Osamljen posameznik je mnogokrat  označen,  kot da je sam kriv za svoje stanje, kar pa mu povzroča še dodaten občutek sramu in tesnobe.

Predavala sta nam: dr. med. TIHOMIR ODORČIČ s temo » OSAMLJENI SREDI MNOŽICE «,

in mag. ZMAGO GODINA s temo  » ČLOVEŠKA NARAVA IN POTREBA PO DRUŽENJU »

Štiri  delavnice , ki so se zvrstile po predavanjih pa so vodili : dr. Cvijeta Pahljina, Iva Pajenk, dr. med. Tihomir Odorčič, mag. Zmago Godina.

Ali ste vedeli?

* da so v Veliki  Britaniji ustanovili ministrstvo za osamljenost ,

* da je dokazano , da ima osamljenost za zdravje hujše posledice, kot če pokadite 15 cigaret dnevno,

* da več kot 25% Američanov večerja samih in nimajo nikogar za pogovor,

* da je osamljenost lahko vzrok za prestopništvo.

Srečanje v Ormožu je izjemno popestril  zelo dober, glasbeno obarvan kulturni program. Navdušili so nas tamburaši in moška pevska skupina, kar je vplivalo na veselo in sproščeno vzdušje.

“Slovenija, učeča se dežela”

Tudi letos so naši člani sodelovali v vlogi izvajalcev delavnic v Tednu vseživljenskega učenja (TVU 2021), projektu, ki opozarja na vseprisotnost in pomembnost učenja – v vseh življenjskih obdobjih .

Soustvarjali smo s prispevkom petih delavnic :

1. Učim se, torej sem (Starajoča se družba)

2. Digitalna preobrazba družbe

3. Beremo skupaj (Deček s piščaljo)

4. Nasilje v družini

5. Predsodki v zrcalu

Na srečanju smo se ukvarjali s predsodki »tukaj in zdaj«, ki spremljajo tudi naše delo poslušalcev na telefonu.  Pogosto slišimo trditve, da smo strpni, da nimamo predsodkov, da smo »s tem opravili«… V vsakdanjem življenju, pa naše ravnanje dokazuje prav nasprotno.

Opazovali smo  svoje predsodke, jih ozaveščali in o njih  razmišljali. Pogledali smo v različne vloge, ki bi nas zelo onesrečile, če bi se znašli v njih. Ugotavljali smo kako hitro oblikujemo mnenje, da smo »boljši, bolj ustrezni« kot drugi, kar nas spremlja tudi pri delu s klicalci na telefonu. Potrebna je pozornost, da nam nepotrebne sodbe in predsodki rušijo spoštljivost in razumevanje klicalcev, kar je cilj  našega dela.

Naj bodo modre besede dr. Karla Gržana spodbuda sleherniku, da poskrbi za svojo preobrazbo. “Vsaka kriza je lahko priložnost……za premik, preraščanje prejšnjega ustaljenega…..”

video dr. patra Karla Gržana, /njegova razmišljanja so bila  popotnica soustvarjalcem letošnjih TVU

Od zaskrbljenosti

k skrbi ZASE

ČAS

V času prebujajoče zvonke pomladi, dišečih vonjav brstečih rojstev, belih češnjevih oddej in svežih idej, se zbudimo v prelomno jutro dneva, kjer iz vseh strani sveta in neba odmeva:»Ostani doma!«

»Ostani doma!«

V glasu in nevidenih pogledih ljudi lahko začutimo na eni strani zaskrbljenost, na drugi dvom in nejevero, več stotisoč pa jih doživlja izgubo zdravja in njim ljubih ljudi. Ko se zbudimo, ni nujno, da se tudi prebudimo. Prosim, ne zastrimo pogleda. Ne stopimo stran. Čeprav smo daleč, ostanimo blizu. Čutni, saj današnji dan ni kot vsak dan.

SOBA

Kar še vedno ostaja prav tako, kot je bilo, je ta stol, na katerega znova sedem. V tej sobi. Tiha je. Zavesa na oknu blago plapola v dotiku notranjega in zunanjega. Zrak diši po soncu. Pogledam predse. Ritualno oddam skrbi in se predam času, ki ga namenjam v skrbi za druge. Čakam v tišini. Slišim sebe. Sčasoma pozvoni. Tudi tokrat zbrano prisluhnem in se potopim v zgodbo. Zdi se, da pozabim  nase, a sprejemam vase. Zavezo, da poslušam na način, da lahko slišim, ne le svetujem, predvsem sprašujem. Ne le govorim, predano molčim. Da bi beseda dobila spoštljivo mesto, občutki okvir in čustva bazen. Na ta način splava tudi veliko misli, ki drugače ostajajo vrteče v kolesju možganskih krogotokov.

POKLIC ALI POKLICANOST?

Biti poslušalec, poslušalka na telefonu za ljudi v stiski, je poklic in je poklicanost. Ker je potrebno specifično znanje in učenje veščin, tudi pri postavljanju meja in čustvenega razmejevanja sebe od drugega: klicalca, klicalke. Zgodbe so velike, pripovedi močne, mi pa v svoji majhnosti trenutkov pomembnega stika z osebo na drugi strani nosimo zavzetost, prisotnost in pristnost. Poklicanost nas (po)vabi in iz nas izvabi predanost ter zanos. Kako ju občutite vi? 

SKRB

Klicalec, klicalka kliče zaradi skrbi. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je skrb opisana kot »občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim”. Imeti skrb je pozitivno, ker nam omogoča, da se odzovemo na okoliščine, ko je to potrebno. Podpre našo sposobnost samouravnavanja vedenja in čustvovanja. Nas varuje, dokler ni prekomerna ali potlačena, dokler je konkretna in ne obstaja v obliki tesnobe, ki razplamnti domišljijo, Tesnoba vznika nepričakovano in jo le težko zajezimo, strašljivi strah težko pomirimo.

Menu z jedilnika skrbi je neskončen. Ne le klicalčev, tudi naš. Vsakdo premošča različne življenjske izzive, imamo skrb do drugega, do sebe ali dejavnosti, ki jo opravljamo. Razlika je v tem ali jih poznamo, se jih zavedamo in vemo, na kakšen način delujejo na nas, ko smo v odnosu z drugimi. In še posebej, ko smo v vlogi poslušalca, poslušalke na telefonu! Ko smo pri tem, kar počnemo, strokovni in etični, smo skrbni do dela, ki ga opravljamo. To je naša dolžnost in odogovornost v odnosu do klicalca, klicalke in v odnosu do sebe.

SAMOSPRAŠEVANJE

Ena od naših ključnih navad odgovornega poslušalca na telefonu je skrbnost do samoraziskovanja. Kako to počnemo? S samospraševanjem, samospoznavanjem in medsebojnim dialogom.  Obrnjenost navznoter je izhodišče. A ker imamo ljudje “slepe pege” in sebe ne zmoremo videti v celoti, potrebujemo drugega. Supervizija nam ponudi oboje. Notranji supervizor je naš pomočnik, vodnik, znanilec, da izbiramo prave poti že med pogovorom po telefonu. Ali pa je celo alarm, ki omogoča, da se pravočasno ustavimo, ko skrenemo. Da svoje odločitve bolje razumemo v kontekstu okoliščin in sebe, pa potrebujemo tudi pogled od zunaj, z druge perspektive.

RAZMISLITE O SVOJIH VIRIH MOČI.

Delo na telefonu za pomoč ljudem v stiski ne sme postati nadomestilo za obvladovanje svojih. Rezultat prej opisane drže do sebe, do nalog, ki jih opravljamo ter oseb, ki kličejo,  je strokovna in osebnostna rast ter učenje za življenje. Na tej poti napredujemo hitreje, ko negujemo notranje vire moči. Slednje ni samoumevno.

Odgovorite.

  • Kaj in kdo vse vas podpira (in kaj ovira) pri tem, kar počnete?
  • Kaj pogrešate v svojem življenju?
  • Kako, kdaj in kaj boste naredili v zvezi s tem? 
  • Kako širite meje svojih idej – mislite široko, delujte ustvarjalno.

ZGLEDI

Na začetku pomaga, če se ozremo k primerom dobre prakse s ciljem, da postanemo tudi sami sebi vzgled. Radovednost, zakaj je v nekem delu Japonske največje število stoletnikov, me je vodila, da sem odprla knjigo IKIGAJ – Japonska umetnost življenja, razlog zaradi katerega zjutraj vstanemo. Knjiga govori o sreči večne zaposlenosti, povezanosti med dejavnim umom in »mladostnim« telesom. Kakšen je vaš razlog, da zjutraj vsatnete? Govorimo o smislu. In zase vem; kar pišem, ima smisel.

PREMISLITE O NASLEDNJIH PRIPOROČILIH (Héctor García, Francesc Miralles, 2017):

  • Vedno ostanite dejavni, nikoli se ne upokojite.
  • Ne hitite.
  • Ne najejte se do sitega.
  • Obdajte se z dobrimi prijatelji.
  • Do naslednjega rojstnega dne poskrbite za formo
  • Smejte se.
  • Povežite se z naravo.
  • Bodite hvaležni.
  • Živite za ta trenutek.
  • Sledite smislu svojega življenja.

OPOMNIK

Včasih nas stiska ljudi zavede, da se oddaljimo od temeljnih načel, ki zagotavljajo kakovost delovanja. Naše platno ni nepopisan list, pomembno se je spomniti, da:

  • vloga in naloga poslušalca ni tolažiti, temveč prisluhniti,
  • ne minimalizirajmo težav, občutkov, niti lastnih,
  • nam klicalcev ni potrebno pripeljati do boljšega počutja, temveč skušajmo ‘(z)držati’ težo ‘vzdušja’, kar nam med drugim omogoča ozaveščenst in sprotna razbremenitev,
  • vsi ljudje moramo skrbeti za uravnoteženje temeljnih psiholoških potreb. Prekomerna obremenjenost v vsakdanjem življenju, ki je lahko kdaj močno destabilizirano, ni dobro izhodišče za pomoč drugim!

SKRB ZASE NAŠA ODGOVORNOST

Občutek, da imamo vajeti svojega življenja in izbir, ki jih sprejemamo v danih okoliščinah, v svojih rokah, je dragocen. Zato je dobro, da pozornost usmerimo na:

  • poznavanje in redno obnavljanje strokovnih temeljev dela na telefonu za ljudi v stiki,
  • prepoznavanje meja,   
  • uspešno rokovanje s stresom in veščinami samouravnavanja,
  • ozaveščanje, zavedanje, védenje, ubesedenje: poimenovanje lastnega doživljanja,  čustvovanja, razmišljanja,
  • prepoznavanje notanjih ovir in omejitev, odzivov, ki jih je potrebno imeti pod nadzorom,
  • preseganje le-teh s stalnim učenjem in viri moči, ki nas podpirajo,
  • čas za SUPERVIZIJO, po potrebi individualno posvetovanje in stalno osebnostno rast.

Ko odložim telefon, v tihost sobe vstopi odmev besed. Odstopim mu prostor, dodam svoj zven. Pripravljena slišim, da ponovno zvoni.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psih. svet.

(Certificirana EuroPsy psihologinja, geštalt izkustvena družinska terapevtka, geštalt psihoterapevtka, EAGT, EAP, Core Evolution psihoterapevtka, izvajalka supervizije)

Številke za pomoč v stiski

Povzeli smo članek na strani Slovenske tiskovne agencije (STA) , na povezavi pa si lahko ogledate celoten članek

Svetovalne telefone že vrsto let kot donator omogoča Telekom Slovenije, v tem obdobju pa svetovalci posebno pozornost namenjajo pomoči pri soočanju s spremembami, ki so jih prinesli ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa.

Prednost telefonske pomoči je v tem, da je dostopna vsem, anonimnost pa klicalcem zagotavlja občutek varnosti, zaradi katere lažje spregovorijo o svojih najglobljih čustvih, stiskah in dvomih. Stiske ne poznajo let in z njimi se soočajo tako otroci in mladostniki kot starejši.

“Najpogosteje nas pokličejo ljudje s težavami v duševnem zdravju, tako da naše prostovoljsko delo pomembno zmanjšuje psihiatrično problematiko v Sloveniji. Brezpogojno sprejmemo vsakega klicalca in prisluhnemo njegovi tožbi, še posebej pa smo pozorni na neizrečene stiske in strahove. Pri tem je pomemben dejavnik anonimnost – mnogi se ne bi obrnili na nas, če ne bi bili prepričani, da njihova identiteta ne bo razkrita. Na ta način pomagamo v povprečju več kot 100 ljudem dnevno,” je pomen telefonske pomoči izpostavil Samo Babuder, predsednik Slovenske zveze društev za telefonsko pomoč v stiski.

Slovenska zveza društev za telefonsko pomoč v stiski združuje pet društev: Društvo Klic upanja Celje, Društvo Tvoj telefon Postojna in Društvo svetovalcev Čriček Ormož (nastopajo kot Sopotnik) ter Društvo Zaupni telefon Zate Ljubljana in Društvo Samarijan. Njihovi svetovalci 24 ur na dan in vse dni v tednu sprejemajo klice na enotno številko 116 123, ki je tudi vseevropska številka za pomoč ljudem v stiski. Skupno v društvih deluje okrog 300 prostovoljcev na treh telefonskih linijah.

Na številki 116 111 pa deluje TOM telefon za otroke in mladostnike .

Tu smo, da vas slišimo

Razglasitev epidemije in posledično ukrep samoizolacije sta pri marsikomu sprožila številne stiske. Osamljenost, finančna nesigurnost, strah ne izbirajo. Pomoč pa lahko poiščemo tudi med štirimi stenami lastnega doma. Če si želimo diskretnega pogovora in prijazne besede, se lahko obrnemo na Tvoj telefon. Na drugi strani linije se vam bo oglasila prostovoljka ali prostovoljec in vam prisluhnil.

urnik dežurstev :

PONEDELJEK, TOREK in PETEK
08.00 do 22.00
SREDA in ČETRTEK
08.00 do 22.00
NOČNO DEŽURSTVO, sreda in četrtek: od 22.00 do 07.00

Na obisku

Obiskali smo našo dolgoletno članico Slavo Dragolič, ki ji bomo letos podelili naziv častne članice društva Tvoj telefon.

Slava Dragolič, 88 letna gospa z velikim srcem, ki trenutno živi v Centru starejših Cerknica še vedno navdušuje s svojim neutrudnim delom z in za ljudi. Pove, da ji je prostovoljstvo na društvu Tvoj telefon zelo veliko pomenilo in kako zelo pogreša dejavnosti povezane z društvom. Ko so ji v sobi z razgledom na Crekniščico, privreli spomini na plano, smo se spomnili na besede Viktorja E. Frankla : “…nikoli ne gre za to, kaj še lahko pričakujemo od življenja, marveč za to, kaj življenje pričakuje od nas.”

“Misliš že, da si dosegel meje svojih zmožnosti, in glej, pritečejo nove sile. Prav to je življenje.” Franz Kafka

Kljub visoki starosti in zdravstvenim težavam svoj čas v Centru starejših Cerknica preživlja ustvarjalno in polno.

Šiva punčke iz cunj za Europa Donna, slovensko združenje za boj proti raku dojk, piše poezijo in pravljice za otroke, veliko bere in se vedno izobražuje. Nedavno pa je v samozaložbi izšla njena knjiga: Kraljice in kralji (Koroške pravljice, miti in pripovedke)

Če nahitro preletimo njeno življenje, se kot rdeča nit vije ravno njena “prostovoljska pot”, ki se odraža v prelepem dajanju sebe za druge.

Rodila se je leta 1932 v Cerknici, vendar je od leta 1949 živela na Koroškem, kamor se je omožila. Tam, na Ravnah se je začelo njeno prostovoljsko delo, kjer je ustanovila Kulturno društvo literatov Mežiške doline.

Leta 2001 se je preselila nazaj na Notranjsko in sicer v Postojno. Leta 2002 pa se je pridružila našemu društvu. Vse do leta 2016, ko ji zdravstveno stanje ni več dopuščalo aktivnega sodelovanja, je bila ena naših najbolj dejavnih in požrtvovalnih članic, ki je bila hkrati aktivna tudi na številnih drugih področjih, med drugim tudi kot prostovoljka društva Modre siničke (Pivka), kjer so na njeno pobudo začeli izdelovati punčke iz cunj za UNICEF.

Leta 2016 je na naš predlog prejela plaketo Državnega sveta RS , ki jo Državni svet Republike Slovenije podeli najzaslužnejšim društvenim delavcem, prostovoljcem.

Na koncu Slava pove: ” Lepo je, ko občutiš, da je vložen trud poplačan, ker si nekomu pomagal, da spet zaupa v življenje…vsaka stvar šteje, še tako majhna gesta, lepa beseda, dejanje lahko nekomu spremeni življenje na bolje…”

Verzi iz pesmi “Hrepenenje”, Slava Dragolič

Spet sem sposobna dihati

v meni zori ljubezen,

naj jo bo dovolj za vse,

ki si jo žele.

Katastrofiranje kot odziv na probleme

Kaj je katastrofiranje?

S pojmom »katastrofiranje« označujemo pojav, ko si neko stvar, pojav, dogodek, predstavljamo v pretirani obliki. Z besedo »pretiran« mislimo le na en pol; gre za izrazito enostransko, negativno in pesimistično obliko mišljenja, v kateri si stvari predstavljamo ali jih »napovedujemo« v precej bolj negativni luči, kakršne dejansko so oz. se kasneje razvijejo. Npr. takoj, ko se nam zgodi kaj slabega, ali izvemo za kaj slabega, pomislimo na najhujše, kar bi se lahko zaradi tega zgodilo.V resnici, v realnemu življenju, se takšne katastrofe, kot si jih zamišljamo, dogajajo. Vendar obstaja zelo majhna verjetnost, da se bo to res zgodilo.

Narejeni smo tako, da takoj, ko se nam zgodi kaj slabega, pomislimo na najhujše!

Kadar iz problema naredimo katastrofo, to ustvarja občutek ujetosti, nemoči, brezizhodnosti. Na namišljeno katastrofo se naše telo odziva, kot bi katastrofo zares doživeli. Ob tem pa delujemo na načine, ki ne kažejo rešitve.

OZADJE KATASTROFIRANJA

Najprej bomo raziskali ozadje katastrofiranja. Depresivni, pesimistični ljudje so bolj nagnjeni k temu in pogosto katastrofirajo.  Ljudje se k temu pojavu največkrat zatečemo,  ko se znajdemo v problemih, ki jih sami ne zmoremo rešiti. Položaj vidimo kot brez izhoden, prav tako na vidiku ni nobene rešitve. Nagnjenje k katastrofiranju pa poberemo tudi od vzorcev obnašanja svojih staršev; še posebej, če so se, ko so se srečevali z različnimi izzivi, zatekali bolj k poveličevanjem problemov, ki so jim jih ti izzivi zadali kot pa k dejanskih proaktivnim iskanjem rešitev.

Primer: v službi nam naložijo večjo skupinsko nalogo, za katero smo že vnaprej prepričani, da ji ne bomo kos. Še preden se jo lotimo, vidimo končni rezultat: po-lo-mi-ja. Zakaj? Prvič zato, ker se (npr. zaradi slabe samopodobe) dojemam kot nesposoben. Drugič: nagajali mi bodo sodelavci. Tretjič: večina od njih bo zbolela in vse delo bo padlo name. Četrtič: imeli bomo probleme s tehniko (pokvarili se bodo računalniki, programi…).  Dodatno težo h katastrofiranju doda tudi to, da se obremenjujemo s stvarmi, na katere sami kdaj nimamo nobenega vpliva.

Ali pa: po telefonu pokličemo prijatelja in se ta ne oglasi. Ne le- to, v roku ene ure niti ne pokliče nazaj, kar je v današnjem svetu nezaslišano. Je morda jezen name? Sem mu kaj naredil? Je kaj narobe z njim? Je morda bolan? Tako, pa sem izgubil še zadnjega prijatelja. Saj sem vedel, da bo tako.

SI LAHKO POMAGAMO?

Postopno se lahko učimo dekatastrofirati, če raziščemo svoje občutke, si pišemo dnevnik ali gremo na pogovor k terapevtu. Važno, je, da prepoznamo probleme, ki se nam motajo po glavi, jih zapišemo, spoznavamo svoje občutke in – iščemo rešitve. K slednjemu vključimo še druge osebe, saj pri našem delovanju pogosto potrebujemo spodbude ljudi, ki jim zaupamo.

Eden od prvih korakov: ko katastrofiranje nastopi, si priznajmo, da to počnemo. Poskušajmo zavestno upočasniti razmišljanje in razmišljati bolj postopno, v korakih. Osredotočajmo se na stvarnejše izide in rezultate. 

KORAKI, KI VAM LAHKO POMAGAJO DEKATASTROFIRATI IN S TEM POLEPŠATI VAŠ VSAKDAN

Kot že napisano prej, razvijajte upočasnjeno razmišljanje, da s tem upočasnite katastrofiranje.

Vadite dekatastrofiranje po naslednjih korakih:

  • Kaj je najhujše, kar se lahko v dani situaciji zgodi?
  • Kaj lahko narediš, da preprečiš najhujše?
  • Kaj je najboljše, kar se v dani situaciji zgodi?
  • Kaj lahko narediš, da bi pripomogla k temu, da bi se zgodilo najboljše?
  • Kaj je najverjetneje, kar se lahko zgodi?
  • Kaj lahko narediš, da bi bil kos najverjetnejšemu, če bi se zgodilo? To je vaš načrt napada za najverjetnejši izid.

Vprašajte se, kako se počutite, če si predstavljate najhujši izid oz.  kako se počutite, če si predstavljate najverjetnejši izid? Vprašajte sebe (ali otroka), kako na vaše obnašanje vpliva, če si predstavlja najslabši izid. Vprašajte sebe (ali otroka), kako na vaše obnašanje vpliva, če si predstavljate najverjetnejši izid.

Kakšni so vaši načini katastrofiranja?  Ko se bodo v tem tednu pojavile ovire in bodo vaši misli ujete v strašni »Kaj se bo zgodilo?« , delajte zgornje vaje.

Obisk psihoterapevtke pomaga pri umirjanju vaših misli in iskanju rešitev iz situacij, ki se vam zdijo včasih brezizhodne. Predolgo vztrajanje v namišljenih in resničnih kataostrofalnih situacijah preobremenjuje vaš živčni sistem in na dolgi rok vodi v anksioznost, namišljene rituale, ki se lahko posamezniku vsiljujejo v misli in vedenje (npr. obsedeno umivanje rok, da bi se bolje počutil) in panične napade, ko telo odreagira s ponorelim bitjem srca, kot bi bili v življenjski ogroženosti, pa niste.

Seveda tudi pogovor z osebo na društvu Tvoj Telefon ali drugem kriznem telefonu pomaga pri iskanju rešitev iz začaranega kroga negativnih misli in težke situacije. Ko je tam nekdo, ki bolj zaupa v to, da obstaja rešitev, kot zaupate v določeni situaciji vi. Dovolite si vzeti pomoč, ki vam je na voljo in aktivno sodelujte pri iskanju poti iz stiske.

Radi se imejte in poskrbite zase.

Pripravila: dr. Nada Trtnik, psihoterapevtka,

Psihoterapija ODNOS, 031 371 143, Ljubljana in Postojna

Vir:

  • Optimističen otrok, dr. Martin Seligman.
  • Naučimo se optimizma, dr. Martin Seligman

Drug drugemu v oporo

V naravi človeka je, da se povezuje, sodeluje in je dobrohoten. Nihče se ne rodi sovražen in negativno naravnan do drugih. Naravno je tudi, da smo drug drugemu v oporo. Tako življenje je polno, vredno in dragoceno.

Žal pa v praksi dostikrat ni tako. To še posebej močno zaznamo v mnogih organizacijah, delovnih sredinah, družbenih aktivacijah, v katerih je zaznati precej tekmovalnosti, ljubosumja, sovražnosti. Tako je vsaj videti na prvi pogled. Pri ljudeh v takih organizacijah je vselej zaznati zelo visoke zahteve do njih samih, temu vštric pa gre še strah, ali bo kdo morda zmogel še več, bolje, hitreje, učinkoviteje in uspešneje. Močan je prav lastni strah pred tem, da bodo drugi bolj všečni, bolje sprejeti in višje postavljeni na lestvici uspešnosti. Če je tega veliko in sistem v neki organizaciji deluje le na ta način, ljudje žal nimajo priložnosti za osebnostno rast in razvoj, da bi postajali čedalje zadovoljnejši in bolj izpolnjeni na tem področju. Pristnih odnosov tam ni.

Če želimo te občutke razumeti, jih moramo poiskati v najzgodnejšem življenju človeka, za katerega najbrž lahko predvidevamo umanjkanje ljubezni, nežnosti, potrditev, pravzaprav nežnih objemov, sočutja, rahločutja in empatije ter sprejemanja. V tem kontekstu se zarišejo globoke rane prezrtosti in neljubljenosti, ostaja tudi stalno in večno hrepenenje po pristnem stiku. Pravzaprav je v človeka vtisnjen občutek, da ne sme verjeti, da je v življenju lahko zadovoljen, srečen, izpolnjen in kompetenten. V tem pogledu ostajata le tekmovanje in dokazovanje, kdo je boljši in v čem.

Medsebojno sodelovanje in spoštovanje sta seveda mogoči, pravzaprav sta za človeka nujni. Najprej je treba vzpostaviti stik s sabo, to pomeni, se zavedati, kaj se s tabo dogaja, kateri so tisti težki občutki, v katerih se tako zelo mučiš. Naslednji korak je navezati stik z obdobjem, v katerem je bil človek najbolj okrnjen ljubezni in potrditve. Nujno je začutiti to neskončno pogrešanje: kaj pogrešamo, kako zelo in kaj si želimo. S tem pa počasi pride vera o tem, da smo lahko deležni pozitivnejših in bolj v sočutje ter empatijo usmerjenih občutkov: do sebe in drugih, od drugih do sebe. To pripada vsakemu človeku.

Nikjer in nikoli ne bi smel manjkati čustveni stik med ljudmi, ki delujejo skupaj. Ta čustveni stik omogoča osebnostno rast in razvoj človeka. Če ga ni, delujemo zgolj na površinski ravni in se ne moremo v resnici povezati med seboj. Nujno je zavedanje drobnih čustvenih trenutkov, ki se vsakodnevno zgodijo in ob katerih se počutimo lepo. Zavedanje teh čustvenih stikov in trenutkov človeku omogoča povezanost in hvaležnost ter mu daje notranjo moč. Notranja moč je še posebej dragocena ob sočloveku, ki te sprejema in ti je naklonjen. Le tako se presegajo strahovi in stara prepričanja. Dosegamo polnost svojega življenja – ko vzpostavimo čustveni stik z nekom, se z njim lahko povežemo, smo sočutni, empatični in tako delujemo tudi navzven.

Za konec še tole: vsak človek ima svoje talente in spretnosti. Dobro je, da jih prepozna in razvija prav tisto, v čemer je dober. To mu daje notranje zadovoljstvo. Na ravni organizacij in vodstev je, da prepoznavajo v zaposlenih tisto, kar je v njih dobro in v čemer so spretni. Če bi delali na ta način, bi bila vsaka organizacija izjemno bogata in ljudje v njej povezani med seboj. Več ko je ljudi, več je različnih miselnosti, spretnosti, znanj in dosežkov. Če se ljudem dovoli, da vse to udejanjajo, imamo neizmeren človeški potencial in se ne bojimo drug drugega, temveč sodelujemo in se povezujemo na globlji ravni. Smo si v oporo in spodbudo za naprej. To pa je tisto, kar je najbolj naravno in najdragocenejše.

Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka
Avtorica knjige “Popolna ljubezen”

Razmišljanja prostovoljke

SEM ŽIVO, ČUTEČE IN RANLJIVO ČLOVEŠKO BITJE

“Koliko si upamo in znamo biti živo, čuteče in ranljivo človeško bitje?

Ali upamo to priznati sebi in okolici?”

Smo kdaj pomislili, da so iskriva živost, posameznikovo čutenje in ranljivost prirojene lastnosti naše narave, ki smo jih pozabili nekje davno na poti odraščanja? Da brez njih ne moremo postati celostne, uravnotežene in zrele odrasle osebe? Že v najzgodnejšem otroštvu smo jih morali tlačiti, neupoštevati, ker so nam tako rekli, sporočali na tisoč in en odkrito izgovorjen ali subtilneje prikrit način. Tako smo izgubljali to naravno senzibilnost in rahločutnost do dogajanja znotraj nas in okoli nas.

Šele v zrelem življenjskem obdobju so mi drugi ljudje obudili spomin na to, da sem živo, čuteče in ranljivo človeško bitje.

Ko sem začenjala izvajati vodeno meditacijo ljubeče naklonjenosti, sem prvič zaslišala besede: »…sem živo, čuteče in ranljivo bitje…« Bila sem navdušena: »Pa saj drugi so tudi živa, čuteča in ranljiva bitja! Ojoj, kako lepo!« To je bila ena izmed pomembnih prelomnic, ko sem jih začela zavestno sprejemati in prijateljevati s temi čudovitimi človeškimi lastnostmi, ki nam odpirajo vrata v neslutene razsežnosti lepote – nas samih, sočloveka in vsega življenja okoli nas.

Pred kratkim, ko sem šla na sprehod v gozd, sem nepričakovano srečala skupino upokojenih sovaščank, ki se vsako jutro sestaja pri vaškem studencu in začenja dan z druženjem in rekreacijo. Pridružila sem se jim pri razgibavanju. Na koncu je sledila njihova himna, ki smo jo zapele tako, da smo se prijele za roke in naredile tesen krog. Ta povezovalen, iskren in srčen dogodek se me je globoko dotaknil.

Vzpodbudil je moja razmišljanja o tem, koliko notranje moči in srčnega poguma je potrebnega, da posameznik, ki je celo življenje ali pretežni del življenja preživel v majhni vaški skupnosti (ali kateri drugi obliki lokalne skupnosti) stopi iz povprečja, iz vedno enih in istih varno uhojenih družbeno (ali družinsko) sprejemljivih poti, stopi vstran, naredi gaz po svoji meri… Rušenje preživete, okostenele tradicije na ravni družine ali širše skupnosti velja za eno izmed najzahtevnejših in najtežjih nalog
posameznika, ki želi začutiti sebe, zaživeti iz svojih resničnih potreb.

Pri tem je neizbežno potrebno razkleniti svoj oklep, dati na ogled in presojo svoje živo, čuteče srce, ki ima drugačne potrebe. Javno z dejanji sporočati: »Želim se družiti s sovaščankami, lepo mi je ob tem. Želim se razmigati v skupini, to mi da voljo, da uspešno preživim dan. Premalo mi je pot od štedilnika do vrta. Včasih grem rada kar takole sredi dopoldneva na sprehod in klepet…« Tudi v takih, zgolj na videz nepomembnih in obrobnih odločitvah in dejanjih, se skriva odgovor na zgoraj zastavljeni vprašanji. In novo vprašanje za novo razmišljanje: »Premorem dovolj srčnega poguma, da si to upam v okolju, ki moje naravno stanje razume kot odklonsko, nezdravo vedenje?«

Naloga prostovoljcev na telefonu za klic v stiski je med drugim tudi ta, da opolnomočimo naše klicalce, da si upajo biti živa, čuteča in ranljiva bitja. Da znova prepoznajo in priznajo te svoje prirojene človeške kvalitete. V najvišje dobro sebe in sveta okoli nas. Da si upajo narediti korak vstran, kreniti po svoji poti, ki do sedaj še ni bila uhojena.

Jana Čekada, prostovoljka Društva Tvoj telefon