Drobtinice življenjskih zgodb

“Smo bitja odnosov”/ Literarni prispevki naših klicalcev in prijateljev

Skodelica kave z modrimi pikami

Gledam skozi okno. Tu in tam o še bele zaplate snega. Nekam hitro se letos ponuja pomlad, kot da bi se hotela odkupiti za dolgo, mrzlo zimo. Na nebu, neposušene modre barve plavajo oblaki. Tam vidim ovčko, pa zopet se mi smeji Dedek mraz s svojo dolgo, sivo brado, pa tam je muc, pa tam plava bela katedrala…

Misli se mi splazijo v moje otroštvo, ki je ostarelo že pri petih letih Mati mi je dala cekar, ki je bil skoraj večji, kakor sem bila sama, rekoč:« Pojdi k Minki po krompir. Je že dogovorjeno!« Nikoli nisem ugovarjala. Ubogljivo sem vzela v svoje majhne roke pleten cekar in odšla k sosedi Minki. Pot do nje je vodila čez majhen mostič, pot katerim je žuborel potok. Takrat moja nedolžna, otroška duša ni poznala strahu. Srce še ni bilo obremenjeno s spoznanji. V svoji otroški nevednosti sem mislila, da so vsi ljudje dobri in se mi ne more nič slabega storiti. Danes s spoznanji, izkušnjami, bolečimi preizkušnjami, mi je marsikatero vedenje odveč. Saj nisem stara – ne pa tudi mlada ne več. Le življenje me je naredilo – bolj modro. V očeh ni več iskric ob pogledu na skodelico dišeče kave, kos kruha. Ostala je samo razsodna sivina. In včasih si zaželim okusiti srečo, tisto skromno. Takrat se
zlijem v svoje stopljeno otroštvo. Soseda Mici je že pri tridesetih postala vdova. Sama je ostala s tremi otroci. Trdo garanje na mali kmetiji ji je izbrisal nasmeh iz ustnic. Rada sem zahajala k njej. Rada me je imela in jaz njo. Že zelo zgodaj zjutraj sem potrkala na njene duri. Nisem imela sester in ne punčk s katero bi se igrala. Bratje pa se niso kaj prida zmenili za mene. Mici pa je imela čas za mene. Tolažila me je in pihala rane na kolenih, ki sem jih dobila, če sem nerodno padla. Njena žuljava, a tako nežna roka mi je brisala solze. Da moja Mici, Moja dobra Mici in moja jutra, ko sem pila pri njej tisto tako dobro, belo kavo iz moje skodelice. Še danes jo vidim pred seboj. Bela z modrimi pikami. »To je samo tvoja skodelica. In ko mene ne bo več, naj ti bo spomin na mene,« mi je nekega jutra dejala, ko mi je vanjo vlivala še kadečo, belo kavo. Te njene besede so me nehote prizadele in tistega jutra je kava imela grenak priokus. Gledala sem skodelico in modre pike. V očeh se je nabirala srebrnina. Modre pike na skodelici, so se zaradi mokrote v očeh spreminjale v modre packe. Dolgo, dolgo mi tistega večera spanec ni zatisnil oči. Strah je stiskal srce in v goreči molitvi, sem končno zaspala. Naslednje jutro sem vstala pred brati, ki so morali na delo h kmetom. Mati me je začudeno vprašala: »Kaj pa ti danes tako zgodaj rogoviliš?« »Nisem več zaspana,« sem ji odgovorila. Nestrpno sem hodila gledat, kdaj se bo iz Micinega dimnika pričelo kaditi. Da, ko se je pričelo kaditi iz sosedinega dimnika, sem vedela, da je le_ta že vstala, zakurila v štedilnik in da je na njej že lonec z mlekom in manjši, kjer bo Mici skuhala projo. Na mizi pa mene čaka moja modro pikčasta skodelica. Čaka na mene in ko pridem, mi jo dobra soseda nalije s toplo belo kavo. Tako dolgo se mi je zdelo, da se tistega jutra ni zakadilo iz dimnika. Ko se je le prikazal dim, sem neučakano pohitela k sosedi. Ne da bi potrkala, sem planila v kuhinjo moje Mici, ki je ravno nalagala drv v štedilnik. Začudeno me ne pogledala in me vprašala: »Kaj si pa danes tako zgodnja? Štedilnik se še ni ogrel in kava še ni topla.« »Mici!Moja Mici! A ne, da boš ti vedno, da me nikoli ne boš zapustila? Kakor bi izpustili zajezeno reko, so se mi usule zadržane solze. Planila sem v Micin objem in čutila njene nežne roke, ki so me božale po laseh. Jaz pa sem kar jokala in jokala ter skrivala obraz v Micin črni predpasnik. »No, no. Moj deklič. Umiri se. Poglej na mizi te že čaka skodelica. Samo mleko naj zavre in projo skuham. Le priden bodi moj deklič,« mi je ženska mirno prigovarjala. Stisnila sem jo k sebi z vso močjo drobcene petletnice. Pogledala sem ji v oči, v katerih sta se svetila dva modra jezerca. Hlipaje sem sedla za veliko, masivno, hrastovo mizo, kjer me je res čakala moja z modrimi pikami poslikana skodelica. Zopet so se mi zasolzile oči. Gledala sem ženico, kako je nalagala polena v štedilnik, ki so poleg toplote oddajale še vonj po gozdu in smoli. Kljub precejšnjimi križi, ki jih je moja Mici že nosila, se je kot mladenka vrtela za štedilnikom. »Samo po vodo skočim k šterni, ti pa popazi na mleko, da ne prekipi,« mi je soseda velela. Vesela sem jo ubogala. Drobno srčece se je zopet umirilo. Na dušo mi je leglo nekaj toplega in nežnega, kakor so lahko nežne le otroške sanje.
Mici se je vrnila prej kot je mleko zavrelo. Odložila je vedro zraven zidanega štedilnika, odstavila mleko, ki je ravno zavrelo. Kmalu je zadišalo še po proji. Tiha in mirna in v sebi polna otroške sreče, sem opazovala svojo Mici, ki mi je smehljaje nalivala tisto omamno, dišečo, belo kavo v mojo modro pikasto skodelico. »Vroča je še!« me je opozorila. Vsa srečna sem ji odgovorila:« Hvala, Mici. Tvoja kava je najboljša kava na svetu.

In ti Mici si….Da bi skrila prebujeno žalost, ki je privabila solze v oči, sem pričela pihati v kadečo dobroto. Mici je še enkrat položila poleno v štedilnik, nato je prisedla k meni s svojo skodelico . Brez besed sva srkali vsaka svojo kavo. »No, deklica. Sedaj mi pa povej, kaj je bilo tako hudega?« S tresočimi rokami sem odložila svojo skodelico v kateri je bilo še za požirek tekočine in žalostno pogledala žensko, s črno ruto na glavi, ki je skrivala prehitro osivele lase, obrazom polnih gub in tako milih in toplih oči. Roki je prekrižala na prsi in v kotičkih usten, se ji je narisal droben nasmešek.
O, Mici,« sem pričela s tresočim glasom, na robu joka. »O, Mici – a ne, da me ti nikoli ne boš zapustila? Reci Mici, da mene boš. Mici, jaz te imam tako zelo rada…Prosim, prosim, Mici, reci Mi!« sem jo rotila. »Deklič moj. Pridi k meni, me je pozvala. Stekla sem v njeno naročje in jo močno objela.
»No, no,« mi je prigovarjala in me nežno božala po glavi. Njeno nežno božanje in prigovarjanje, sta me pomirila. »Še malo kave ti je ostalo v skodelici. Le popij jo!« Ubogala sem jo in ko sem popila zadnji požirek kave, sem skodelico z modrimi pikami, previdno, kakor veliko dragocenost položila na mizo. Naslonila svoj drobceno glavico na Micino rame in se prepustila nežnemu božanju in toplim besedam. »Deklica moja,« je pričela.
»Lepo je, da me imaš rada. Veš, majhna si še, da bi razumela. A v življenju je pač tako, da nas zapustijo, tisti, ki jih imamo zelo radi. Je že tako. Vendar, če jih imamo v srcu – tiste, ki smo imeli radi, nas le-ti nikoli niso zapustili. Veš, deklica moja, nekoč bo tudi mene poklical k sebi Bog. Tako je in morala te bom zapustiti..« »Ampak, Mici,« sem ji ugovarjala. »Oče ni umrl, pa me je zapustil in niti pomahal mi ni, ko sem ga klicala. Janezu pa je dal roko in se mu zasmejal, preden je sam sedel na voz, ki je odpeljal njega in njegove stvari. Meni pa niti pomahal ni. Ne maram njegove piščali, ki mi jo je naredil. Lagal mi je, ko mi je govoril, da me bo navadil piskati nanjo ko malo porastem. Odšel je, ne da bi mi pomahal. Kako mi je bilo hudo, Mici!«
Mici ni takoj našla besed. Kako potolažiti otroka, ki se mu je že v ranem jutru življenja zgodila krivica. Kljub temu, da smo bili številčna družina, razumevanja in ljubezni med materjo in očetom ni bilo. Ločila sta se. »Deklica moja. Vem, da ti je hudo. Še jaz vsega ne razumem, pa sem že dolgo na svetu, le kako bi ti – ubogo pišče razumelo. Nekoč – ko odrasteš, takrat boš razumela. Na še je ostalo kave, pa še topla je!« Z roko, mi je z nežnostjo, za katero ni bilo potrebno besed, še dolila kave v skodelico, ki sem jo z užitkom popila. Kar z rokavom svoje jopice, ki je kar klicala po novi, saj sta bila rokava že scufana, sem si obrisala majhna usteca. Previdno sem nesla svojo dragocenost Mici, ki se je že lotila pomivanja posode. Ko je delo končala, si je obrisala roki v kuhinjsko krpo. »Pridi k meni«, me je pozvala.«Tu, na divan prisedi. Tako je prav, da ni več solza. Sedaj pa mi povej deklič, zakaj me imaš tako rada Ubogljivo sem prisedla k ljubljeni ženski, jo z iskrenostjo, ki je zaklad le v otroških očeh pogledala. Prijela sem njeno žuljavo roko v svoje drobne dlani in moje otroško srce se je odprlo ter tiho sem pričela govoriti: »Mici moja. Pri tebi je tako drugače. Zrak drugače diši. In tu pri tebi lažje diham in tako prijetno toplo je pri tebi. Kakor hitro prestopim tvoj prag, mi postane tako prijetno tam, tam, kjer nam bije srce. Pa tvoj kruh in tvoja bela kava. Samo pri tebi je nekaj mojega – to je moja skodelica z modrimi pikami. Nimam punčk, da bi se igrala. Oh, Mici! Kar je oče odšel, je pri nas še bolj, še bolj..drugače. Mati je še bolj tiha in včasih se mi zdi, da me sploh ne posluša. Bratje pa so tako utrujeni, ko pridejo domov. Mici me je ob mojem pripovedovanju ganjena, nežno gledala s svojimi sočutnimi očmi in brisala solze, ki so tekle po licih – grenke so bile in prevelik davek odraščanja za komaj pet letno deklico. Mnogo kasneje sem izvedela, da se je tistega dne Mici, ki ni imela navade hoditi po hišah – zglasila pri moji mami. Kaj sta govorili ne vem. A zazdelo se mi je , da se je od tistega dne mati spremenila. Več besed je imela za mene. Jaz pa sem še vedno živela za jutra, ko sem neučakana hodila na prag gledati, kdaj se bo iz sosedinega dimnika prikazal dim iz dimnika. Malo sem počakala, toliko, kot se mi je zdelo, da rabi štedilnik, da se ogreje in da njem zavre mleko in Mici skuha projo. Kakor da bi mi zrasla nevidna krila, sem v otroški sreči odletela k sosedi, potrkala na vrata, ji voščila dobro jutro, pogledala,
če se že kadi iz moje skodelice z velikimi modrimi pikami. Bila sem srečna, zelo srečna – tam, kjer nam bije srce, kot sem nekoč rekla svoji Mici. In v svoji sreči nisem opazila, kako bled, skoraj bel postaja obraz moje Mici in da jo je vsak dan manj. Potem je prišel dan, ko je sonce vzšlo, a ni grelo. Vstala sem in čudno se mi je zdelo, da bratje še niso šli h kmetom delati, mati pa je imela črno ruto na glavi in vsi so bili nekaj – preveč tihi. Hitela sem z
oblačenjem in ko sem hotela čez prag pogledat, če se že kadi iz sosednje hiše, me je mati nežno ustavila rekoč:« Mici ni več. Bog jo je poklical k sebi.« Besede so zarezale v drobno srce, na dušo je leglo nekaj težkega. Nisem jokala, preveč je bilo hudo. Le srce ni poznalo odgovora in še danes ga ne
pozna:«Zakaj me zapuščajo vsi, ki jih imam rada?« Imela je lep pogreb in veliko ljudi je prišlo tudi od daleč. Mici je bila priljubljena. Na dan pogreba sem bilka jaz pri stari, naglušni Juli.

Naslednjega jutra se mi ni mudilo iz postelje. Žalostno sem razmišljala:«Nič več ne bom hodila na prag gledat, če se kadi iz sosedinega dimnika, nič več ne bo….Solze so mi pričele po licih, a ko sem zaslišala materin glas naj vstanem, sem jih obrisala. »Si lačna?« me je mati nežno vprašala. Na mizi imaš. Pogledala sem na mizo in vsa začudena pogledala svojo mater. Na mizi je bila skodelica z modrimi pikami in iz nje se je kadilo in prostor je
omamno dišal po beli kavi. Zraven je bil kos kruha. »Le jej,« mi je mati nežno prigovarjala. »Jutri pa odneseva šopek rož na Micin grob.« »Prav, mati,« sem tiho odgovorila. Sedla sem za mizo in kar nisem mogla verjeti, da je pred menoj moja skodelica z velikimi modrimi pikami in iz nje se je tako lepo kadilo. »Moja skodelica. Moja pikasta skodelica. O,Mici!« Drobcena brada je pričela podrhtavati. Bila sem na robu joka. Planila sem v materin objem in skrila obraz v njen predpasnik. »Le joči deklič, le joči – to pomaga.«sem slišala nežen materin glas in njena roka me je nežno božala laseh. »A ne, mati, da boste vedno?« sem jo vprašala in jo pogledala. Tudi ona je imela solzne oči. »O, deklica moja!« Ni mi dala odgovora. Sklonila se je k meni in mi obrisala solze. Tako lepa se mi je zazdela. Tako lep obraz je imela – obraz podoben Mariji Devici, samo – tako žalosten je bil. Objela sem jo in ji rekla:« O, mati, kako vas imam rada!« Na mizi, ki je stala pri oknu, me čakal kos kruha in v skodelici z velikimi, modrimi pikami, topla bela kava, ki me je s svojim vonjem vabila.

Tudi ona me je zapustila in v večerih, da me nihče ne vidi, se zjočem s punčko, ki je še zmeraj v meni. »Zakaj me vsi, ki jih imam rada zapustijo?«
Pa slišim njen glas: »Le joči deklič, le joči! To pomaga. »

avtorica: Slavica Uršič

Delavnica z Alenko Rebula

V decembru  smo za naše prostovoljke in prostovoljce organizirali delavnico, ki jo je vodila Alenka Rebula iz “Dežele Vera vase”

Delavnica se nas je močno dotaknila. Začutili smo moč za nadaljnje raziskovanje svojih občutkov v odnosu do sveta in drugega. Dotaknili smo se pomena negovanja moči življenja v sebi, kako pomembna je prepoznava samega sebe (svojih potreb in želja), kako to ceniti in spoštovati.  Globinski posluh je vir izjemne moči in navdiha, kot rada poudari gospa Alenka.

Eden od vidikov bogatega življenja je sposobnost dajanja.

Šele ko znamo dati sebe na vseh področjih, delujemo v znamenju razkošja. Dati sebe pomeni, da smo sposobni predaje. Dati sebe, ko zalivamo rožo, ko režemo kruh, ko gledamo nočno nebo, ko se dotaknemo otroka, ko pustimo, da nas objame, kdor nas ima rad, ko beremo knjigo, ko se umivamo…Dati sebe pomeni, da znajo naše roke zajeti iz naše sredine in podariti nekaj čistega, našega in svobodno punujenega. Dati sebe ne pomeni, da odprem vrata in pustim, da vdrejo trume plenilcev ter me opustošijo. Ne pomeni, da vsak, ki pride vzame, kar želi, in dobi, kar zahteva. Izbiramo, odločamo:kaj,kdaj, komu se dati. Dajemo se iz zavesti, iz svobode, z občutkom. Znamo presoditi, kdo prihaja naproti, česa je potreben on in česa mi. Znamo ugotoviti, ali imamo, kar si želi. Zavest, da imamo in da lahko dajemo, nam prebuja občutenje, da smo bogati. Dajemo se lahko ljudem, načrtom…vsemu, kar obstaja.” (povzeto iz knjige: Vera vase I., A. Rebula)

Z veseljem pričakujemo nadaljevanje delavnic.

Izziv- ali smo svobodni?

Človek, ki hodi okrog z zamerami do drugih ljudi, ni svoboden. Zamere, strahovi, jeza, mogoče celo sovraštvo nas napeljuje k temu, da se od tega odnosa nismo dokončno poslovili.

Pred kratkim sem se na nekem dogodku srečal z osebo, s katero sem se pred leti razšel v nekoliko napetem  vzdušju. V trenutku, ko sem to osebo spet zagledal, so se v meni prebudili stari občutki v povezavi z njo in z dogajanjem, ki je takrat potekalo med nama. Šlo je sicer za poslovno sodelovanje, prav lahko bi pa bila ta oseba nekdo, ki bi bil moj nekdanji prijatelj, punca, šef, profesor iz šole, mogoče kdo iz družinskega kroga.V meni so se ob tem prebudila občutja strahu, jeze, napetosti. Najraje bi se naredil, da je ne poznam. Vendar sem ob podoživljanju teh občutkov razmišljal tudi o tem, kaj pa ta oseba čuti do mene. Srečanje je minilo brez posebnosti. Pozdrav, stisk roke, nekaj prijaznih besed in to je bilo to. Ob vsem tem dogajanju se je v meni odprlo razmišljanje.

Koliko takih srečanj, iz katerih smo odšli razočarani, je bilo v našem življenju. Koliko teh oseb še vedno nosimo v sebi?

Ali se z njimi v sebi še vedno prepiramo, preigravamo različne scenarije, se bojimo srečanj z njimi? Mogoče smo mi tisti, ki smo drugemu storili krivico. Kaj pa v tem primeru?

Človek, ki hodi okrog z zamerami do drugih ljudi, ni svoboden. Zamere, strahovi, jeza, mogoče celo sovraštvo nas napeljuje k temu, da se od tega odnosa nismo dokončno poslovili. Mogoče čakamo, da bo druga oseba naredila prvi korak, mogoče  nas je strah, da nam je ona zamerila.

Seveda niso vsi odnosi enako pomembni. Za nekatere nam je vseeno, drugi nas bolj skrbijo, saj so nas bolj zaznamovali. Ampak na tem mestu nisem želel razpravljati o tem, kako popravljati neuspele odnose ali reševati neuspele projekte.

Želim, da se z mano vprašate, koliko takih bolj ali manj neuspešnih odnosov in oseb, povezanih z njimi, še vedno nosimo v sebi. Mogoče se je celo kdo vprašal ali obstaja pot iz tega?

Nekateri pravijo, da ne bodo mogli nikoli oprostiti, pozabiti, kaj jim je nekdo zakuhal, kako jih je prizadel. Nekateri svoje razočaranje s posameznikov razširijo na skupino ljudi, nekdanjo službo, verske voditelje, vlado, imigrante. Dlje kot gremo, bolj smo zakopani v svoja občutja krivice, ki nam je bila povzročena ali se celo še vedno dogaja.

Kdo od nas pa je potem pravzaprav sploh svoboden?

Rad bi vas povabil, da v sebi, takrat, ko se spet spomnite na zgoraj naštete  osebe iz vašega življenja, si nekoga najprej zelo živo predstavljate v mislih. Nato pa mu v sebi zaželite vse dobro v življenju. Naj bo zdrav, naj bo srečen. Ni treba, da počne krivice drugim še naprej, ampak pomislimo, ali je človek, ki drugim dela slabo, v sebi srečen. Močno dvomim. Zato mu to lahko mirno zaželimo. Saj samo nekdo, ki je pomirjen sam s seboj, lahko razume posledice svojih dejanj na druge in se v skladu s tem tudi obnaša.

Če teh besed ne zmoremo za druge, začnimo pri sebi. A lahko sebi rečeš, naj bom zdrav, naj bom srečen, naj bom varen? A lahko začutiš ta pomirjujoč občutek, ko si to izrečeš? Se spomniš na trenutke v svojem življenju, ko si se že počutil tako? Želim ti, da bi jih večkrat podoživljal. To ni vaja iz pozitivne psihologije.  

S temi stavki ne bomo ustavili krivic, ki se dogajajo, ne bomo rešili odnosov, ki so se podrli. Lahko pa sprejmemo odgovornost za to, da bomo kljub vsemu trpljenju, ki se dogaja okrog nas, ohranili sebe in svoj odnos do življenja naravnan na prijaznost.

Matej Torkar, družinski terapevt

Dotik bližine

V soboto 12.10. 2019 je potekalo 29. letno srečanje STS, ki ga je organiziralo Društvo Zaupni telefon Samarijan.

Telefonski svetovalci se na izobraževalnih srečanjih srečujemo vsako leto. Slovenska zveza društev za telefonsko pomoč v stiski (STS) enkrat letno organizira izobraževalno srečanje. Vsako leto je za organizacijo srečanja zadolženo drugo društvo.

Letošnja tema srečanja je bila “DOTIK BLIŽINE”

Predavatelji so nam osvetlili različne pomene bližine.

Avtorji fotografij: Peter Čepin Tovornik, arhiv DZTS

Z “dotikom glasbe” pa so nas pobožali: Maša Pelc, Barbara Čokl, Bharath Ranganathan in Blaž Jurjevič.

Po-stoj na živi ulici

V nedeljo 01. 09. 2019 smo s svojo stojnico sodelovali tudi mi na Tržnici nevladnih organizacij v Postojni. Predstavili smo se z željo ljudem čimbolj približati naše delo in navdušiti koga za prostovoljstvo. Vreme je zdržalo, obisk je bil dober, skratka imeli smo se lušno.

Od osamljenosti h gradnji odnosov

“Od osamljenosti h gradnji odnosov” to je bila tema letošnjega kongresa IFOTESA, ki je potekal v Udinah od 3 do 7 julija 2019.

“Da bi se ljudje počutili dobro, potrebujejo odnose, ki so zanje pomembni. Občutek  osamljenosti  in izolacije je tesno povezan z bolečino socialne izločenosti. V današnjem času ljudje vseh starosti in vseh družbenih slojev trpijo zaradi osamljenosti.

Linije za pomoč nudijo čustveno podporo hitro in na preprost način. Imajo  pomembno  vlogo  pri  pomoči  ljudem,  da  bi  se  znova povezali z drugimi.

Kongres bo naslovil  različne vidike osamljenosti  kot tudi načine za njihovo obravnavo in ravnanje, tako za posameznike kot skupnosti.” IFOTES

DRUŠTVO TVOJ TELEFON na RADIU 94

“Društvo Tvoj telefon je društvo, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega varstva. Osnovna dejavnost društva je program Klic v stiski. Društvo v Postojni deluje že 27  let. V tem času se je za telefoni zvrstilo veliko svetovalcev, a jih je še vedno premalo.” (Radio 94 )

Klikni in poslušaj posnetek!

Sprejem prostovoljcev 2019

Udeležili smo se sprejema za prostovoljce, ki ga je pripravila OBČINA POSTOJNA.

” Župan je v nagovoru povedal, da  je občina ponosna na svoje prostovoljce. Zahvalil se jim je za požrtvovalno delo in nesebično pomoč, ki jo nudijo potrebnim. Še enkrat je spomnil, da je občina prejšnji teden ponovno prejela naziv Prostovoljcem prijazno mesto in s tem dokazala, da uspešno deluje tudi na tem področju. ” (Vir: OBČINA POSTOJNA)

avtor fotografij: občina Postojna

Parada učenja 2019

Na rahlo oblačno majsko sredo (15.05.2019) smo sodelovali z informativno in svetovalno stojnico na Paradi učenja v Postojni, katere organizator je Zavod Znanje Postojna. Spodbujanje sodelovanja in medsebojnih izmenjav izkušenj, znanja, informacij ter nenazadnje tudi dobre volje in prijetnih “nasmehov”se nam v današnji družbi zdi zelo pomembno, zato imamo svojo stojnico znanja na vsakoletni prireditvi že od samega začetka festivala.