Življenje – kratka izkušnja v primerjavi z večnostjo – je kot mikroskopski delček v neskončnosti. Dragoceno in minljivo. Vse, kar dobimo, nekoč izgubimo. Vse, kar pride, tudi gre; občutki, čustva, misli, stvari, ljudje, telo … vse je minljivo. Le nekaj ostaja: nekdo, ki to opazuje. Bistvo. V tem središču je mir. Medtem ko je v zunanjem svetu lahko kaos, je v našem središču, v bistvu, zavesti – kakorkoli to imenujemo – točka miru. Odgovore na vprašanje o smislu življenja sem iskala v knjigah, na tečajih, pri modrih ljudeh, na različnih koncih sveta. Najpomembnejša spoznanja sem odkrila z zaprtimi očmi, v sebi, v svojem bistvu, ko sem se ustavila, umirila, se prepustila. Takrat sem se povezala s seboj in hkrati z nečim večjim, z energijo, ki usklajuje ves svet. In v tem stanju globokega miru je notranji glas jasen. Tu so odgovori na vsa moja vprašanja. Tu je jasno izrisana pot, po kateri želim hoditi. Bistvene spremembe v mojem življenju so se zgodile, ko sem se v tem stanju globokega miru vprašala, kaj želim, kaj je zame pomembno, kaj lahko jaz doprinesem temu svetu.

Pomembna točka spremembe se je zgodila, ko sem svojo pozornost in energijo nehala usmerjati v to, česar nočem, in jo začela usmerjati v to, kar želim. Lahko bi rekla, da je to kakor kuhanje – imaš sestavine in se vprašaš, kaj bi iz njih z veseljem in ljubeznijo lahko ustvaril: Kaj bi bilo najboljše v tem trenutku zame in za ves svet? Pomembno je, da je to, karkoli že počnemo, dobro za nas in za ves svet. Celica srca namreč ne more delovati le v svoje dobro, ampak tudi v dobro organa in celega organizma, sicer ne preživi. Življenje ves čas išče ravnovesje, saj potrebuje točno določene pogoje za svoj obstoj tako znotraj kot zunaj, v mikro- in makrosvetu. V znanosti velja, da je potrebno celici, če ne uspeva, spremeniti okolje. To velja tudi za nas, saj smo energetska bitja. V naših telesih je trde snovi le nekaj odstotkov, preostalo je energija.

Sveta ne zaznavamo samo skozi čutila, ampak tudi energetsko. Včasih smo v okolju, ki ni primerno za našo rast, in tedaj je pomembno, da ga zamenjamo. Naš notranji občutek nam govori, da se nekje z nekom ne počutimo dobro, in dobro za nas je, da te občutke upoštevamo in odidemo. To ne pomeni, da zapustimo delo, odnos, dom, čim vse ne teče gladko. Pomeni pa, da ne igramo vloge nemočne žrtve, temveč se povežemo s svojim bistvom, dušo, in prevzamemo vajeti svoje kočije ter jo odpeljemo, kamor želimo mi, kamor je dobro za nas in za ves svet.

Pomembno je, da delujemo iz zavedanja, sicer delujemo iz podzavesti, na podlagi travm, sklepov in navad, ki nam v dani situaciji ne služijo. Morda so nam nekoč pomagale preživeti in so se vtisnile v podzavest kot dobra rešitev. Zdajšnji trenutek pa je nov in svež in potrebuje novo rešitev, ki bo iz stanja miru in globoke povezanosti z lastno dušo najboljša. Življenje je kakor morje, enkrat mirno, drugič valovito. Na videz doživlja velike spremembe, v bistvu pa vselej ostaja enako. Kdo je ta, ki to opazuje? Mi smo opazovalci in obenem igralci. In tudi režiserji te igre, ki ji pravimo življenje. Kamor gre naša misel, tja gre tudi naša energija. Na ta način vizualiziramo in manifestiramo. Včasih zavestno, včasih podzavestno. Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe in s tem posledično vplivamo na svet, saj smo sami svet v malem. Na nas ne vpliva toliko zunanje dogajanje kakor naš odziv na to dogajanje in v tem je naša moč.

Tamara Kaluža

Pravijo, da pride duša na svet po lekcije in izkušnje ter da drug drugemu igramo vloge. Naša osnovna potreba je ljubezen in sprejemanje. Če smo ju deležni, se zavedamo, da smo del celote in da bomo preživeli. Ljubezen je to, kar nas povezuje. Ljubezen in hvaležnost spremenita kemijo v našem telesu in to je okolje, kjer celica lepo uspeva. Tu lahko začnemo, z ljubeznijo in hvaležnostjo. Tako znotraj kot zunaj. Iz svojega bistva, iz središča, kjer rečem Jaz sem. V bistvu smo vsi eno, povezani med seboj in z naravo. V naravi se najlažje povežem s svojim bistvom in celoto. Narava je naša zdravilka in učiteljica. Naučila me je, da potrebujejo rastline pravo okolje, da uspevajo. Da se plevel lažje odstrani, ko je majhen. Da moram ob pravem času saditi, če želim pozneje žeti. Da moram saditi, kar želim jaz, sicer bo zrastlo, kar želi samo, navadno plevel. Uči me, da moram plodove svojega dela pobrati ob pravem času in uživati v njih, sicer bodo propadli. Daje pa mi tudi občutek sreče ob spoznanju, da je vse, kar v resnici potrebujem za lepo, srečno življenje, sonce, zemlja, voda, zrak in lepi, ljubeči odnosi; preprostost in lepota življenja, včasih pozabljena v naglici hitenja za vsem, kar so nas prepričali, da moramo kupiti, da bomo srečni. Gospodarska rast pogosto izkorišča psihološke mehanizme za dosego svojih ciljev, pri čemer zanemarja naš čas, zdravje, naravo in kakovost medosebnih odnosov. Zakaj to dopuščamo? Ker se pogosto nezavedno vživljamo v vlogo žrtev.

Pojdimo v naravo, povežimo se z njo in s seboj, z energijo, ki prežema vse, in uživajmo v sebi, v svoji biti. V tem stanju se vprašajmo, kaj želimo. Vizualizirajmo svet, kakršnega želimo. Vprašajmo se in si zapišimo, kaj moramo za to narediti. In nato – akcija v prihodnost, ki jo želimo, po svoji poti. Še vedno se bodo na nebu izmenjevali sonce in dež, smeh in jok, to je življenje. Kar pride, tudi gre, nebo pa ostaja in opazovalec tudi. In ko si zastavim vprašanje, kdo je “Jaz sem”, vprašanje, ki je smerokaz v lastno bistvo, začutim vedno globlji mir in tiho, žgečkljivo radost.

Zapisala: Tamara Kaluža

“Smo bitja odnosov”/ Literarni prispevki naših klicalcev in prijateljev

Skodelica kave z modrimi pikami

Gledam skozi okno. Tu in tam o še bele zaplate snega. Nekam hitro se letos ponuja pomlad, kot da bi se hotela odkupiti za dolgo, mrzlo zimo. Na nebu, neposušene modre barve plavajo oblaki. Tam vidim ovčko, pa zopet se mi smeji Dedek mraz s svojo dolgo, sivo brado, pa tam je muc, pa tam plava bela katedrala…

Misli se mi splazijo v moje otroštvo, ki je ostarelo že pri petih letih Mati mi je dala cekar, ki je bil skoraj večji, kakor sem bila sama, rekoč:« Pojdi k Minki po krompir. Je že dogovorjeno!« Nikoli nisem ugovarjala. Ubogljivo sem vzela v svoje majhne roke pleten cekar in odšla k sosedi Minki. Pot do nje je vodila čez majhen mostič, pot katerim je žuborel potok. Takrat moja nedolžna, otroška duša ni poznala strahu. Srce še ni bilo obremenjeno s spoznanji. V svoji otroški nevednosti sem mislila, da so vsi ljudje dobri in se mi ne more nič slabega storiti. Danes s spoznanji, izkušnjami, bolečimi preizkušnjami, mi je marsikatero vedenje odveč. Saj nisem stara – ne pa tudi mlada ne več. Le življenje me je naredilo – bolj modro. V očeh ni več iskric ob pogledu na skodelico dišeče kave, kos kruha. Ostala je samo razsodna sivina. In včasih si zaželim okusiti srečo, tisto skromno. Takrat se
zlijem v svoje stopljeno otroštvo. Soseda Mici je že pri tridesetih postala vdova. Sama je ostala s tremi otroci. Trdo garanje na mali kmetiji ji je izbrisal nasmeh iz ustnic. Rada sem zahajala k njej. Rada me je imela in jaz njo. Že zelo zgodaj zjutraj sem potrkala na njene duri. Nisem imela sester in ne punčk s katero bi se igrala. Bratje pa se niso kaj prida zmenili za mene. Mici pa je imela čas za mene. Tolažila me je in pihala rane na kolenih, ki sem jih dobila, če sem nerodno padla. Njena žuljava, a tako nežna roka mi je brisala solze. Da moja Mici, Moja dobra Mici in moja jutra, ko sem pila pri njej tisto tako dobro, belo kavo iz moje skodelice. Še danes jo vidim pred seboj. Bela z modrimi pikami. »To je samo tvoja skodelica. In ko mene ne bo več, naj ti bo spomin na mene,« mi je nekega jutra dejala, ko mi je vanjo vlivala še kadečo, belo kavo. Te njene besede so me nehote prizadele in tistega jutra je kava imela grenak priokus. Gledala sem skodelico in modre pike. V očeh se je nabirala srebrnina. Modre pike na skodelici, so se zaradi mokrote v očeh spreminjale v modre packe. Dolgo, dolgo mi tistega večera spanec ni zatisnil oči. Strah je stiskal srce in v goreči molitvi, sem končno zaspala. Naslednje jutro sem vstala pred brati, ki so morali na delo h kmetom. Mati me je začudeno vprašala: »Kaj pa ti danes tako zgodaj rogoviliš?« »Nisem več zaspana,« sem ji odgovorila. Nestrpno sem hodila gledat, kdaj se bo iz Micinega dimnika pričelo kaditi. Da, ko se je pričelo kaditi iz sosedinega dimnika, sem vedela, da je le_ta že vstala, zakurila v štedilnik in da je na njej že lonec z mlekom in manjši, kjer bo Mici skuhala projo. Na mizi pa mene čaka moja modro pikčasta skodelica. Čaka na mene in ko pridem, mi jo dobra soseda nalije s toplo belo kavo. Tako dolgo se mi je zdelo, da se tistega jutra ni zakadilo iz dimnika. Ko se je le prikazal dim, sem neučakano pohitela k sosedi. Ne da bi potrkala, sem planila v kuhinjo moje Mici, ki je ravno nalagala drv v štedilnik. Začudeno me ne pogledala in me vprašala: »Kaj si pa danes tako zgodnja? Štedilnik se še ni ogrel in kava še ni topla.« »Mici!Moja Mici! A ne, da boš ti vedno, da me nikoli ne boš zapustila? Kakor bi izpustili zajezeno reko, so se mi usule zadržane solze. Planila sem v Micin objem in čutila njene nežne roke, ki so me božale po laseh. Jaz pa sem kar jokala in jokala ter skrivala obraz v Micin črni predpasnik. »No, no. Moj deklič. Umiri se. Poglej na mizi te že čaka skodelica. Samo mleko naj zavre in projo skuham. Le priden bodi moj deklič,« mi je ženska mirno prigovarjala. Stisnila sem jo k sebi z vso močjo drobcene petletnice. Pogledala sem ji v oči, v katerih sta se svetila dva modra jezerca. Hlipaje sem sedla za veliko, masivno, hrastovo mizo, kjer me je res čakala moja z modrimi pikami poslikana skodelica. Zopet so se mi zasolzile oči. Gledala sem ženico, kako je nalagala polena v štedilnik, ki so poleg toplote oddajale še vonj po gozdu in smoli. Kljub precejšnjimi križi, ki jih je moja Mici že nosila, se je kot mladenka vrtela za štedilnikom. »Samo po vodo skočim k šterni, ti pa popazi na mleko, da ne prekipi,« mi je soseda velela. Vesela sem jo ubogala. Drobno srčece se je zopet umirilo. Na dušo mi je leglo nekaj toplega in nežnega, kakor so lahko nežne le otroške sanje.
Mici se je vrnila prej kot je mleko zavrelo. Odložila je vedro zraven zidanega štedilnika, odstavila mleko, ki je ravno zavrelo. Kmalu je zadišalo še po proji. Tiha in mirna in v sebi polna otroške sreče, sem opazovala svojo Mici, ki mi je smehljaje nalivala tisto omamno, dišečo, belo kavo v mojo modro pikasto skodelico. »Vroča je še!« me je opozorila. Vsa srečna sem ji odgovorila:« Hvala, Mici. Tvoja kava je najboljša kava na svetu.

In ti Mici si….Da bi skrila prebujeno žalost, ki je privabila solze v oči, sem pričela pihati v kadečo dobroto. Mici je še enkrat položila poleno v štedilnik, nato je prisedla k meni s svojo skodelico . Brez besed sva srkali vsaka svojo kavo. »No, deklica. Sedaj mi pa povej, kaj je bilo tako hudega?« S tresočimi rokami sem odložila svojo skodelico v kateri je bilo še za požirek tekočine in žalostno pogledala žensko, s črno ruto na glavi, ki je skrivala prehitro osivele lase, obrazom polnih gub in tako milih in toplih oči. Roki je prekrižala na prsi in v kotičkih usten, se ji je narisal droben nasmešek.
O, Mici,« sem pričela s tresočim glasom, na robu joka. »O, Mici – a ne, da me ti nikoli ne boš zapustila? Reci Mici, da mene boš. Mici, jaz te imam tako zelo rada…Prosim, prosim, Mici, reci Mi!« sem jo rotila. »Deklič moj. Pridi k meni, me je pozvala. Stekla sem v njeno naročje in jo močno objela.
»No, no,« mi je prigovarjala in me nežno božala po glavi. Njeno nežno božanje in prigovarjanje, sta me pomirila. »Še malo kave ti je ostalo v skodelici. Le popij jo!« Ubogala sem jo in ko sem popila zadnji požirek kave, sem skodelico z modrimi pikami, previdno, kakor veliko dragocenost položila na mizo. Naslonila svoj drobceno glavico na Micino rame in se prepustila nežnemu božanju in toplim besedam. »Deklica moja,« je pričela.
»Lepo je, da me imaš rada. Veš, majhna si še, da bi razumela. A v življenju je pač tako, da nas zapustijo, tisti, ki jih imamo zelo radi. Je že tako. Vendar, če jih imamo v srcu – tiste, ki smo imeli radi, nas le-ti nikoli niso zapustili. Veš, deklica moja, nekoč bo tudi mene poklical k sebi Bog. Tako je in morala te bom zapustiti..« »Ampak, Mici,« sem ji ugovarjala. »Oče ni umrl, pa me je zapustil in niti pomahal mi ni, ko sem ga klicala. Janezu pa je dal roko in se mu zasmejal, preden je sam sedel na voz, ki je odpeljal njega in njegove stvari. Meni pa niti pomahal ni. Ne maram njegove piščali, ki mi jo je naredil. Lagal mi je, ko mi je govoril, da me bo navadil piskati nanjo ko malo porastem. Odšel je, ne da bi mi pomahal. Kako mi je bilo hudo, Mici!«
Mici ni takoj našla besed. Kako potolažiti otroka, ki se mu je že v ranem jutru življenja zgodila krivica. Kljub temu, da smo bili številčna družina, razumevanja in ljubezni med materjo in očetom ni bilo. Ločila sta se. »Deklica moja. Vem, da ti je hudo. Še jaz vsega ne razumem, pa sem že dolgo na svetu, le kako bi ti – ubogo pišče razumelo. Nekoč – ko odrasteš, takrat boš razumela. Na še je ostalo kave, pa še topla je!« Z roko, mi je z nežnostjo, za katero ni bilo potrebno besed, še dolila kave v skodelico, ki sem jo z užitkom popila. Kar z rokavom svoje jopice, ki je kar klicala po novi, saj sta bila rokava že scufana, sem si obrisala majhna usteca. Previdno sem nesla svojo dragocenost Mici, ki se je že lotila pomivanja posode. Ko je delo končala, si je obrisala roki v kuhinjsko krpo. »Pridi k meni«, me je pozvala.«Tu, na divan prisedi. Tako je prav, da ni več solza. Sedaj pa mi povej deklič, zakaj me imaš tako rada Ubogljivo sem prisedla k ljubljeni ženski, jo z iskrenostjo, ki je zaklad le v otroških očeh pogledala. Prijela sem njeno žuljavo roko v svoje drobne dlani in moje otroško srce se je odprlo ter tiho sem pričela govoriti: »Mici moja. Pri tebi je tako drugače. Zrak drugače diši. In tu pri tebi lažje diham in tako prijetno toplo je pri tebi. Kakor hitro prestopim tvoj prag, mi postane tako prijetno tam, tam, kjer nam bije srce. Pa tvoj kruh in tvoja bela kava. Samo pri tebi je nekaj mojega – to je moja skodelica z modrimi pikami. Nimam punčk, da bi se igrala. Oh, Mici! Kar je oče odšel, je pri nas še bolj, še bolj..drugače. Mati je še bolj tiha in včasih se mi zdi, da me sploh ne posluša. Bratje pa so tako utrujeni, ko pridejo domov. Mici me je ob mojem pripovedovanju ganjena, nežno gledala s svojimi sočutnimi očmi in brisala solze, ki so tekle po licih – grenke so bile in prevelik davek odraščanja za komaj pet letno deklico. Mnogo kasneje sem izvedela, da se je tistega dne Mici, ki ni imela navade hoditi po hišah – zglasila pri moji mami. Kaj sta govorili ne vem. A zazdelo se mi je , da se je od tistega dne mati spremenila. Več besed je imela za mene. Jaz pa sem še vedno živela za jutra, ko sem neučakana hodila na prag gledati, kdaj se bo iz sosedinega dimnika prikazal dim iz dimnika. Malo sem počakala, toliko, kot se mi je zdelo, da rabi štedilnik, da se ogreje in da njem zavre mleko in Mici skuha projo. Kakor da bi mi zrasla nevidna krila, sem v otroški sreči odletela k sosedi, potrkala na vrata, ji voščila dobro jutro, pogledala,
če se že kadi iz moje skodelice z velikimi modrimi pikami. Bila sem srečna, zelo srečna – tam, kjer nam bije srce, kot sem nekoč rekla svoji Mici. In v svoji sreči nisem opazila, kako bled, skoraj bel postaja obraz moje Mici in da jo je vsak dan manj. Potem je prišel dan, ko je sonce vzšlo, a ni grelo. Vstala sem in čudno se mi je zdelo, da bratje še niso šli h kmetom delati, mati pa je imela črno ruto na glavi in vsi so bili nekaj – preveč tihi. Hitela sem z
oblačenjem in ko sem hotela čez prag pogledat, če se že kadi iz sosednje hiše, me je mati nežno ustavila rekoč:« Mici ni več. Bog jo je poklical k sebi.« Besede so zarezale v drobno srce, na dušo je leglo nekaj težkega. Nisem jokala, preveč je bilo hudo. Le srce ni poznalo odgovora in še danes ga ne
pozna:«Zakaj me zapuščajo vsi, ki jih imam rada?« Imela je lep pogreb in veliko ljudi je prišlo tudi od daleč. Mici je bila priljubljena. Na dan pogreba sem bilka jaz pri stari, naglušni Juli.

Naslednjega jutra se mi ni mudilo iz postelje. Žalostno sem razmišljala:«Nič več ne bom hodila na prag gledat, če se kadi iz sosedinega dimnika, nič več ne bo….Solze so mi pričele po licih, a ko sem zaslišala materin glas naj vstanem, sem jih obrisala. »Si lačna?« me je mati nežno vprašala. Na mizi imaš. Pogledala sem na mizo in vsa začudena pogledala svojo mater. Na mizi je bila skodelica z modrimi pikami in iz nje se je kadilo in prostor je
omamno dišal po beli kavi. Zraven je bil kos kruha. »Le jej,« mi je mati nežno prigovarjala. »Jutri pa odneseva šopek rož na Micin grob.« »Prav, mati,« sem tiho odgovorila. Sedla sem za mizo in kar nisem mogla verjeti, da je pred menoj moja skodelica z velikimi modrimi pikami in iz nje se je tako lepo kadilo. »Moja skodelica. Moja pikasta skodelica. O,Mici!« Drobcena brada je pričela podrhtavati. Bila sem na robu joka. Planila sem v materin objem in skrila obraz v njen predpasnik. »Le joči deklič, le joči – to pomaga.«sem slišala nežen materin glas in njena roka me je nežno božala laseh. »A ne, mati, da boste vedno?« sem jo vprašala in jo pogledala. Tudi ona je imela solzne oči. »O, deklica moja!« Ni mi dala odgovora. Sklonila se je k meni in mi obrisala solze. Tako lepa se mi je zazdela. Tako lep obraz je imela – obraz podoben Mariji Devici, samo – tako žalosten je bil. Objela sem jo in ji rekla:« O, mati, kako vas imam rada!« Na mizi, ki je stala pri oknu, me čakal kos kruha in v skodelici z velikimi, modrimi pikami, topla bela kava, ki me je s svojim vonjem vabila.

Tudi ona me je zapustila in v večerih, da me nihče ne vidi, se zjočem s punčko, ki je še zmeraj v meni. »Zakaj me vsi, ki jih imam rada zapustijo?«
Pa slišim njen glas: »Le joči deklič, le joči! To pomaga. »

avtorica: Slavica Uršič