pred vami je letošnji Bilten, ki ni le pregled našega dela, temveč tudi zgodba ljudi, ki verjamejo v moč poslušanja, sočutja in medsebojne podpore. Ob njem se znova zavemo, kako dragoceno je, da v trenutkih stiske obstaja prostor, kjer je človek slišan – iskreno, anonimno in brez obsojanja.
Naše društvo opravlja poslanstvo, ki se skozi desetletja ni spremenilo: biti dosegljiv glas razumevanja za vse, ki se znajdejo v osebni, čustveni ali življenjski stiski. V svetu, ki se hitro spreminja, ostaja potreba po človeški bližini enako pomembna – morda celo večja kot kdaj koli prej.
Leto, ki je za nami, je ponovno pokazalo, kako raznolike in hkrati podobne so stiske ljudi. Vsak klic nosi svojo zgodbo, vsaka zgodba pa zahteva čas, pozornost in odprto srce. Naši prostovoljci s svojo predanostjo ustvarjajo varen prostor, kjer se lahko rodijo olajšanje, nova spoznanja in upanje.
Poleg telefonske pomoči ostajamo zavezani tudi ozaveščanju o pomenu duševnega zdravja. Skozi izobraževanja, sodelovanja in javne aktivnosti soustvarjamo okolje, v katerem pogovor o stiski ni tabu, temveč korak k razumevanju in okrevanju.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem vsem prostovoljcem, sodelavcem in podpornikom društva. Vaš prispevek – bodisi v obliki časa, znanja, zaupanja ali podpore – omogoča, da naše delo živi in se razvija. Vsak od vas je pomemben del te skupne zgodbe.
Naj bo letošnji Bilten povabilo k razmisleku, hvaležnosti in nadaljnjemu sodelovanju. Skupaj dokazujemo, da nihče ne rabi ostati sam, ko je najtežje.
Z velikim ponosom in iskreno hvaležnostjo sporočamo, da je naša prostovoljka Andrejaprejela državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva za leto 2024, ki ga podeljuje Nataša Pirc Musar, predsednica Republike Slovenije. To visoko državno priznanje je namenjeno posameznikom in organizacijam, ki s svojim dolgoletnim, predanim in srčnim prostovoljskim delom bistveno prispevajo k bolj povezani, solidarni in človeški družbi. Prejemniki priznanja so ljudje, ki vsak dan – pogosto tiho in neopaženo – prinašajo spremembe, lajšajo stiske, dajejo upanje ter širijo vrednote sočutja, odgovornosti in vztrajnosti.
Podelitev priznanj v Predsedniški palači, 23.6. 2025 Foto: Bor Slana / STA
Andreja je ena izmed teh izjemnih posameznic. Že vrsto let je nepogrešljiv del Društva Tvoj telefon, kjer s svojo srčnostjo, sočutnim poslušanjem in notranjo močjo stoji ob strani ljudem v stiski. Njena prisotnost ni pomembna le za tiste, ki v najtežjih trenutkih poiščejo pomoč na drugi strani telefonske linije, temveč tudi za nas, ki jo poznamo kot toplo, strokovno, zanesljivo in predano prostovoljko.
Ob podelitvi je predsednica države poudarila, da bi v idealnem svetu prostovoljstva morda sploh ne potrebovali – ker bi bilo za vse ustrezno in dostojanstveno poskrbljeno. A dokler ta svet ostaja naš skupni cilj, so ljudje, kot je Andreja, neprecenljivi. Hvaležni smo, da lahko delimo ta pomemben trenutek z njo. Iskrena hvala tudi Mladinskemu centru Postojna in Planinskemu društvu Postojna, ki sta podprla njeno kandidaturo in tako pripomogla, da je Andrejino delo prepoznano tudi širše.
Draga Andreja, hvala, ker s svojim znanjem, občutljivostjo in velikim srcem soustvarjaš prostor varnosti in bližine. Ponosni smo nate.
V ponedeljek, 19. maja 2025, je društvo organiziralo strokovno delavnico z naslovom »Razumeti klic na pomoč«, ki jo je vodila priznana psihiatrinja in predavateljica dr. Vesna Švab. Delavnica je potekala v prijetnem in spodbudnem vzdušju ter je predstavljala pomemben prispevek k strokovnemu razvoju naših prostovoljk in prostovoljcev.
Osrednja tema srečanja je bilo razumevanje osnovnih čustvenih potreb oseb, ki se znajdejo v hudi duševni stiski in poiščejo pomoč preko telefonskega pogovora. Dr. Švab je izpostavila pomen aktivnega poslušanja, sočutnega odzivanja in sposobnosti prepoznavanja globljih sporočil, ki se skrivajo za besedami klicateljev.
Udeleženci smo poglobili razumevanje psiholoških mehanizmov, ki vodijo v občutke nemoči, osamljenosti ali obupa. Naučili smo se tudi prepoznati nekatere ključne znake duševnih motenj ter načine, kako se na njih učinkovito, a hkrati empatično odzvati v okviru svetovalnega pogovora.
Prostovoljci so delavnico sprejeli z veliko odprtostjo in navdušenjem. Ena izmed udeleženk, Klara, je delila svoje vtise:
»Delavnica z dr. Švabovo mi je odprla povsem novo perspektivo. Zdaj bolje razumem, kaj je v ozadju stiske in kako lahko že s tem, da sem pristno prisotna, naredim razliko.«
Tudi Marjetka, dolgoletna prostovoljka, je bila nad delavnico navdušena:
»Osvežila sem svoje znanje in dobila konkretne napotke za delo. Največ mi pomeni, da se zdaj počutim bolj samozavestno pri odzivanju na težke klice.«
Z znanjem, ki smo ga pridobili na tej strokovno bogati delavnici, bomo lahko še bolj sočutno, strokovno in učinkovito podprli posameznike, ki se v stiski obrnejo na nas. Hvaležni smo dr. Švabovi za njen čas, znanje in odprtost, ki jih je z nami velikodušno delila.
Člani društva smo se udeležili uvodne delavnice nenasilne komunikacije (NVC), zasnovane po metodologiji Marshalla Rosenberga, ki jo je vodil Javor Škerlj Vogelnik, strokovnjak na področju komunikacije in osebnega razvoja. Nenasilna komunikacija je pristop, ki omogoča spoštljivo izražanje lastnih potreb in aktivno poslušanje drugih, brez obsojanja ali kritiziranja, ter spodbuja vzpostavljanje konstruktivnih in sočutnih odnosov v osebnem in profesionalnem življenju.
Metodologija NVC, ki jo je razvil ameriški psiholog Marshall Rosenberg, temelji na prepoznavanju in izražanju čustev ter potreb na način, ki spodbuja medsebojno razumevanje. Ključni cilji so odpravljanje konfliktov, iskanje rešitev, ki koristijo vsem vpletenim, ter spodbujanje sočutja v medosebnih odnosih. Proces vključuje štiri temeljne korake: opazovanje brez presoje, izražanje čustev, prepoznavanje potreb in oblikovanje konkretnih prošenj, ki so izvedljive in spoštljive.
Marshall Rosenberg je bil psiholog, ki je razvil pristop nenasilne komunikacije, katerega cilj je bil spodbujati sočutno komuniciranje ter reševanje konfliktov v različnih okoljih. Njegova metodologija je prispevala k večjemu medsebojnemu razumevanju in mirnim rešitvam v številnih konfliktnih situacijah.
Javor Škerlj Vogelnik , mednarodno certificiran trener nenasilne (NVC) komunikacijeje udeležencem predstavil principe NVC in jih spodbudil k aktivnemu sodelovanju. Z njegovim pristopom smo imeli priložnost preizkusiti različne komunikacijske tehnike v varnem in podporno naravnanem okolju, kar je omogočilo globlje razumevanje načel nenasilne komunikacije.
Člani društva smo bili navdušeni nad kakovostjo in vsebino delavnice, saj nam je omogočila poglobljen vpogled v pomen medsebojnega razumevanja in dialoga. Prepričani smo, da bo pridobljeno znanje pripomoglo k izboljšanju naše komunikacije in gradnji bolj harmoničnih odnosov v različnih okoljih.
Izjavi udeleženk delavnice:
»Delavnica me je spodbudila, da več pozornosti namenim neizrečenim sporočilom v pogovoru. Zdaj se zavedam, kako pomembno je, da ljudi slišimo zares – ne le z ušesi, ampak tudi s srcem.« – Nina, prostovoljka
»Ugotovila sem, da lahko že s preprosto spremembo načina izražanja preprečim marsikateri nesporazum. Nenasilna komunikacija ni le teorija, ampak način bivanja – in to bomo kot svetovalci znali uporabiti tudi v praksi.« – Lara, prostovoljka
Delavnica je še utrdila naše prepričanje, da je sočutna komunikacija temelj zaupanja in opore, ki ju želimo nuditi vsakemu, ki nas v stiski pokliče.
Spoštovani bralci, dragi prijatelji našega društva. Z velikim veseljem vas pozdravljam v novi izdaji našega Biltena, ki nam ponuja priložnost, da se skupaj ozremo na pomen našega dela in več kot 30-letno tradicijo, ki jo društvo ponosno ohranja. Naše poslanstvo se je začelo leta 1993, ko smo postali glas sočutja in podpore v času, ko je bilo to najbolj potrebno. Od takrat dalje neprekinjeno sledimo enemu cilju: biti v oporo vsem, ki se soočajo s stiskami in izzivi. Kot predsednica društva se počutim globoko hvaležna, da lahko skupaj z vami soustvarjam to pomembno zgodbo. Naša telefonska pomoč nudi varno in anonimno okolje, kjer lahko vsak najde tolažbo, nasvet ali preprosto nekoga, ki mu prisluhne z razumevanjem in brez obsojanja. Skozi leta smo slišali mnoge zgodbe o bolečini, pogumu in upanju, ki so vse pustile neizbrisen pečat v naših srcih. Zavedamo se, kako ključnega pomena je, da v trenutkih stiske nihče ne ostane sam. Poleg naše neposredne pomoči si prizadevamo tudi širiti zavedanje o pomembnosti duševnega zdravja. Skupaj z vami gradimo prostor, kjer se lahko odkrito pogovarjamo o čustvenih stiskah in kjer je vsakdo slišan. Naše izobraževalne delavnice in kampanje si prizadevajo ustvariti bolj sočutno in razumevajočo skupnost. Ob tej priložnosti bi se rada iz srca zahvalila našim prostovoljcem, ki nesebično darujejo svoj čas, znanje in energijo, ter vam, dragi podporniki, ki s svojo podporo omogočate, da nadaljujemo s tem poslanstvom. Skupaj lahko naredimo svet prijaznejši za vse, ki potrebujejo našo pomoč.
Hvala vam, ker ste del naše skupnosti in ker z nami delite vizijo sočutja, podpore ter upanja.
Življenje – kratka izkušnja v primerjavi z večnostjo – je kot mikroskopski delček v neskončnosti. Dragoceno in minljivo. Vse, kar dobimo, nekoč izgubimo. Vse, kar pride, tudi gre; občutki, čustva, misli, stvari, ljudje, telo … vse je minljivo. Le nekaj ostaja: nekdo, ki to opazuje. Bistvo. V tem središču je mir. Medtem ko je v zunanjem svetu lahko kaos, je v našem središču, v bistvu, zavesti – kakorkoli to imenujemo – točka miru. Odgovore na vprašanje o smislu življenja sem iskala v knjigah, na tečajih, pri modrih ljudeh, na različnih koncih sveta. Najpomembnejša spoznanja sem odkrila z zaprtimi očmi, v sebi, v svojem bistvu, ko sem se ustavila, umirila, se prepustila. Takrat sem se povezala s seboj in hkrati z nečim večjim, z energijo, ki usklajuje ves svet. In v tem stanju globokega miru je notranji glas jasen. Tu so odgovori na vsa moja vprašanja. Tu je jasno izrisana pot, po kateri želim hoditi. Bistvene spremembe v mojem življenju so se zgodile, ko sem se v tem stanju globokega miru vprašala, kaj želim, kaj je zame pomembno, kaj lahko jaz doprinesem temu svetu.
Pomembna točka spremembe se je zgodila, ko sem svojo pozornost in energijo nehala usmerjati v to, česar nočem, in jo začela usmerjati v to, kar želim. Lahko bi rekla, da je to kakor kuhanje – imaš sestavine in se vprašaš, kaj bi iz njih z veseljem in ljubeznijo lahko ustvaril: Kaj bi bilo najboljše v tem trenutku zame in za ves svet? Pomembno je, da je to, karkoli že počnemo, dobro za nas in za ves svet. Celica srca namreč ne more delovati le v svoje dobro, ampak tudi v dobro organa in celega organizma, sicer ne preživi. Življenje ves čas išče ravnovesje, saj potrebuje točno določene pogoje za svoj obstoj tako znotraj kot zunaj, v mikro- in makrosvetu. V znanosti velja, da je potrebno celici, če ne uspeva, spremeniti okolje. To velja tudi za nas, saj smo energetska bitja. V naših telesih je trde snovi le nekaj odstotkov, preostalo je energija.
Sveta ne zaznavamo samo skozi čutila, ampak tudi energetsko. Včasih smo v okolju, ki ni primerno za našo rast, in tedaj je pomembno, da ga zamenjamo. Naš notranji občutek nam govori, da se nekje z nekom ne počutimo dobro, in dobro za nas je, da te občutke upoštevamo in odidemo. To ne pomeni, da zapustimo delo, odnos, dom, čim vse ne teče gladko. Pomeni pa, da ne igramo vloge nemočne žrtve, temveč se povežemo s svojim bistvom, dušo, in prevzamemo vajeti svoje kočije ter jo odpeljemo, kamor želimo mi, kamor je dobro za nas in za ves svet.
Pomembno je, da delujemo iz zavedanja, sicer delujemo iz podzavesti, na podlagi travm, sklepov in navad, ki nam v dani situaciji ne služijo. Morda so nam nekoč pomagale preživeti in so se vtisnile v podzavest kot dobra rešitev. Zdajšnji trenutek pa je nov in svež in potrebuje novo rešitev, ki bo iz stanja miru in globoke povezanosti z lastno dušo najboljša. Življenje je kakor morje, enkrat mirno, drugič valovito. Na videz doživlja velike spremembe, v bistvu pa vselej ostaja enako. Kdo je ta, ki to opazuje? Mi smo opazovalci in obenem igralci. In tudi režiserji te igre, ki ji pravimo življenje. Kamor gre naša misel, tja gre tudi naša energija. Na ta način vizualiziramo in manifestiramo. Včasih zavestno, včasih podzavestno. Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe in s tem posledično vplivamo na svet, saj smo sami svet v malem. Na nas ne vpliva toliko zunanje dogajanje kakor naš odziv na to dogajanje in v tem je naša moč.
Tamara Kaluža
Pravijo, da pride duša na svet po lekcije in izkušnje ter da drug drugemu igramo vloge. Naša osnovna potreba je ljubezen in sprejemanje. Če smo ju deležni, se zavedamo, da smo del celote in da bomo preživeli. Ljubezen je to, kar nas povezuje. Ljubezen in hvaležnost spremenita kemijo v našem telesu in to je okolje, kjer celica lepo uspeva. Tu lahko začnemo, z ljubeznijo in hvaležnostjo. Tako znotraj kot zunaj. Iz svojega bistva, iz središča, kjer rečem Jaz sem. V bistvu smo vsi eno, povezani med seboj in z naravo. V naravi se najlažje povežem s svojim bistvom in celoto. Narava je naša zdravilka in učiteljica. Naučila me je, da potrebujejo rastline pravo okolje, da uspevajo. Da se plevel lažje odstrani, ko je majhen. Da moram ob pravem času saditi, če želim pozneje žeti. Da moram saditi, kar želim jaz, sicer bo zrastlo, kar želi samo, navadno plevel. Uči me, da moram plodove svojega dela pobrati ob pravem času in uživati v njih, sicer bodo propadli. Daje pa mi tudi občutek sreče ob spoznanju, da je vse, kar v resnici potrebujem za lepo, srečno življenje, sonce, zemlja, voda, zrak in lepi, ljubeči odnosi; preprostost in lepota življenja, včasih pozabljena v naglici hitenja za vsem, kar so nas prepričali, da moramo kupiti, da bomo srečni. Gospodarska rast pogosto izkorišča psihološke mehanizme za dosego svojih ciljev, pri čemer zanemarja naš čas, zdravje, naravo in kakovost medosebnih odnosov. Zakaj to dopuščamo? Ker se pogosto nezavedno vživljamo v vlogo žrtev.
Pojdimo v naravo, povežimo se z njo in s seboj, z energijo, ki prežema vse, in uživajmo v sebi, v svoji biti. V tem stanju se vprašajmo, kaj želimo. Vizualizirajmo svet, kakršnega želimo. Vprašajmo se in si zapišimo, kaj moramo za to narediti. In nato – akcija v prihodnost, ki jo želimo, po svoji poti. Še vedno se bodo na nebu izmenjevali sonce in dež, smeh in jok, to je življenje. Kar pride, tudi gre, nebo pa ostaja in opazovalec tudi. In ko si zastavim vprašanje, kdo je “Jaz sem”, vprašanje, ki je smerokaz v lastno bistvo, začutim vedno globlji mir in tiho, žgečkljivo radost.
Življenje je mavrica, pozna vsa stanja: vesela, mirna, manj vesela, žalostna, obupajoča … Želimo si svetlih trenutkov, temna bi želeli pozabiti, pomesti pod preprogo. Ko se pojavijo slabi trenutki, smo v krču zanikanja: »Pa ne spet jeza … žalost … obup …!« Od krča boli še bolj kot od tega, kar je bolečino povzročilo.Čustva: harmonična in neharmonična, s časom izzvenevajo – taka je njihova narava. Morda ne tako hitro, kot bi si želeli, pa vendarle. Ampak samo, če si jih priznamo, če jih sprejmemo. To pa je pogosto zelo težko. Pomaga, če jih lahko izrazimo, povemo.
Žal pa pogosto ni nikogar, ki bi mu lahko povedali, kaj doživljamo. Nikogar, ki bi nas poslušal, bil ob nas, ko nam je težko. Postajamo družba, ki ji ni mar za sočloveka, ne poznamo soseda, premikamo se v množici, a ne začutimo nikogar in nihče ne začuti nas. Pristni in globoki stiki se ne dogajajo, čeprav smo obkroženi z ljudmi.
Zato so ljudje, ki nas poslušajo brez obsojanja in nas sprejemajo take, kot smo, nadvse dragoceni.
Sreča je, če imamo takega prijatelja! Ampak pogosto ga ni. Takrat so pomočniki v ustanovah – zaposleni ali prostovoljci – tisti, ki nas poslušajo v najtežjih trenutkih. Od pomočnika ne pričakujemo, da sam nima stisk in težav, da je vse »razrešil«. Gotovo pa je dober pomočnik tisti, ki se je svojim težavam odkrito in pošteno zazrl v oči in nekaj od tega, kar ga bremeni, razrešil – torej ima izkušnje z razreševanjem svojih težav.
Ko sem pred tremi desetletji začela pomagati ljudem s pogovorom in Bachovimi kapljicami, sem se spraševala, ali vem dovolj. Kdo bo prišel k meni, s kakšnimi problemi, ali bom vedela dovolj o problematiki? Skrb je bila nepotrebna. Prišli so ljudje, ki jih je obremenjevalo to, s čimer sem se sama pred tem pogosto in intenzivno soočala in tudi do neke mere razrešila. Lahko sem jih razumela in bila sogovornik z izkušnjami, ne samo z znanjem iz knjig. Hitro sem tudi spoznala, da znanje pri pomoči še zdaleč ni najpomembnejše. Pomembnejše je občutenje, so-čutenje človeka v stiski.
Človeški odnos je tisti, ki pomaga, celi, zdravi. Ni potrebno veliko: samo poslušati. Stati ob strani, zdržati z osebo in njeno izpovedjo. Sprejeti brez obsojanja in deljenja nasvetov. Ni treba – in ni mogoče – razrešiti problemov namesto drugega ali odvzeti teže, bolečine. Tega se je dobro zavedati, da ne pademo v past praznega tolaženja, leporečenja, racionalnih razlag, kar stisko posameznika še poveča.
Vsakdo ima svoje življenjske preizkušnje in izzive. Rešiti jih mora sam. Ne moremo jih rešiti namesto njega, pa če bi to še tako radi, če nam je oseba še tako ljuba in ji še tako želimo dobro. Ne moremo in ne smemo. Ker so učne naloge namenjene nekomu drugemu, on se bo iz njih učil in zaradi njih napredoval.
SPREJEMANJE
Lahko pa smo sočuten poslušalec, sogovornik, ki bo z vprašanji spodbujal lastno razmišljanje in ozaveščanje človeka, ki je prišel po pomoč, in ne bomo skušali svetovati ter prevzemati odločitev namesto drugega.
Sprejemanje je pomembno!
Samo človek, ki sprejme sebe, se lahko spremeni. Samo čustva, ki jih sprejmemo, se lahko začnejo zdraviti, celiti, in izzvenevajo. Sprejeti moramo vse svoje dele, svetle in temne. Z ognjem in mečem ne moremo odrezati, uničiti tega, česar pri sebi ne maramo ali česar se morda sramujemo. Šele po tem, ko vse, kar nam ni všeč, ljubeče sprejmemo, je mogoče, da se osredotočimo na pozitivno, ki ga želimo doseči, in to začnemo razvijati.
Enako je pri pomoči drugim. To, da sočloveka sprejmemo, mu bo dalo moč, da se začne spreminjati! Naša iskrena želja, da pomagamo drugim, nas upravičuje do znanja in sposobnosti, da to počnemo in zmoremo, je menil angleški zdravnik in osnovatelj cvetne terapije Edward Bach.
Pomagamo predvsem s tem, kar smo. »Največje darilo, ki ga lahko damo drugim ljudem, je, da smo sami uravnoteženi in veseli. S tem jih vodimo iz njihove pobitosti,« je zapisal. In pogosto se tisto, kar je huda preizkušnja ali stiska, izkaže kot priložnost, da zapustimo staro, preživeto in naredimo korak naprej. Morda se poslovimo od neustreznega dela, kjer se izčrpavamo in ne najdemo v njem svoje življenjske poklicanosti, od partnerja ali prijatelja, ki nas želi obvladati, ustrahovati, izkoristiti. Od projektov, načrtov, namer, ki nas ne izpolnjujejo. Morda se potem, ko izpustimo to, kar nam ne ustreza, lahko ponovno orientiramo in usmerimo po svoji poti. Veselje je kažipot, ki nam kaže, kam. Če mu sledimo, ne moremo zgrešiti.
»V vsaki krizi umre iluzija ali presežen življenjski koncept. V istem trenutku pa se rodi tudi nova perspektiva. Razvojni korak, za katerega je že dolgo čas, se končno lahko zgodi.« (Mechthild Scheffer, avtorica knjig in učiteljica Bachove cvetne terapije)
BITI V STIKU S SAMIM SEBOJ
Če smo v stiku sami s sabo, s svojo notranjo modrostjo, čutimo in vemo, kam gre naša pot. Potem najdemo tudi moč v sebi, da ji sledimo. Sugestije drugih, avtoritet ali bližnjih pomembnih oseb, nas lahko zavedejo in zapeljejo stran od naše poti. S tem smo zašli tudi s poti zdravja, sreče, zadovoljstva. Sočuten poslušalec, ki se trudi stopati po svoji poti in ji biti zvest, je lahko podpora in zgled tistim, ki jim pomaga. Tako lažje tudi oni razvijajo svojo notranjo moč, svojo intuicijo in pogum, da sledijo svoji poti. Bachove kapljice, pripravljene iz čudovitega modrega cveta himalajske plavice – rožiča, nam skupaj s sočutnim poslušalcem pomagajo, da najdemo v sebi moč in pogum za razreševanje življenjskih stisk in težav. Spremljajo nas na poti v zavedanje, da je svetloba vedno tu, da se lahko v vsakem trenutku odločimo in usmerimo k njej in da so življenjske preizkušnje samo priložnosti za pot v novo in boljše.
Z veseljem vas pozdravljam ob izidu najnovejše številke našega Biltena, ki je posvečen eni izmed najglobljih tem – telefonski pomoči ljudem v stiski. Vsak dan, kjerkoli po svetu, se posamezniki znajdejo v trenutkih, ko potrebujejo nekoga, ki jim bo prisluhnil, podal tolažbo in jim pomagal premagati težke trenutke.
Telefonska pomoč je most med osamljenostjo in podporo, med obupom in upanjem. Zgodbe, s katerimi se srečujejo poslušalci na telefonskih linijah za pomoč v stiski, so raznolike in odražajo širok spekter človeških izkušenj. Naloga poslušalcev je, da raziskujejo, ozaveščajo in spodbujajo razpravo o tem, kako lahko telefonska pomoč spremeni življenja. V Biltenu bomo razkrivali različne vidike telefonske pomoči, vključno s tem, kako se je razvijala skozi čas, kako delujejo telefonske linije za pomoč v stiski, in kako lahko vsak izmed nas prispeva k temu nujnemu delu. Zahvaljujemo se vam, da ste z nami na tej poti raziskovanja in razumevanja, kako pomembna je telefonska pomoč ljudem v stiski. Naj vas ta številka našega glasila navdahne in vas spodbudi k dejanjem, ki bodo pripomogla k širjenju sočutja in podpore v naši skupnosti. Hvala, ker ste z nami.
V soboto 22.11. 2022 je potekalo 31. IZOBRAŽEVALNO SREČANJE TELEFONSKIH SVETOVALCEV SLOVENIJE, ki ga je organiziralo društvo TVOJ TELEFON.
V Postojni smo gostili preko 85 telefonskih svetovalcev iz cele Slovenije. Naše prostovoljsko delo – telefonska pomoč ljudem v stiski, poteka na skupni brezplačni številki 116-123. Telefonski svetovalci se na izobraževalnih srečanjih srečujemo vsako leto.
Letošnja tema srečanja je bila »OVIRE DO RADOSTI«.
Po težavnem obdobju z veliko izolacije in njenimi posledicami, je bila tema srečanja namenjena vprašanju kako do radosti.
Predavali so nam:
INGRID GABRŠČEK, trenerka komunikacije in mediatorka: KAJ JE DOBRA (POVEZOVALNA) KOMUNIKACIJA?
KLEMEN REBOLJ, dr.med., spec. psihiatrije: “KDO SEM, KI POSLUŠAM?”
MATEJ TORKAR, univerzitetni diplomirani psiholog: MOŽGANOLOGIJA RADOSTI
PETER UMEK, diplomirani psiholog, dr. psiholoških znanosti: SAMOMOR-VODENJE POGOVORA
Ingrid Gabršček nam je osvetlila različne vidike dobre, povezovalne komunikacije. Namen nenasilne komunikacije je vzpostaviti dialog, ki ga vsi razumemo. Stebra nenasilne komunikacije sta dihanje (ko se telo umiri smo notranje mirni) in empatija do sebe in do drugega. Empatija je tihi prostor sprejemanja , ob postavljanju meja in povezovalnega NE. Pomen nenasilne komunikacije je podprla tudi s praktičnim prikazom kako komuniciramo v vsakdanji situaciji. V prikazu smo se večina prepoznali in razmislili o svojih prevladujočih strategijah ravnanja.
Dr. Klemen Rebolj je postavil vprašanje »kdo smo mi, poslušalci?« Oviro do radosti je opredelil kot zastoj v osebnostni rasti, ko zbolimo. Bolezen, težave nam sporočajo, da imamo še rezerve, da lahko še napredujemo. Za svetovalce na telefonu je pomembno, da imajo pomirjene svoje negativne »gonilce«; klicalci so lahko »otročji«. Za svoj razvoj potrebujemo druge, ki nam držijo ogledalo. Ko se potrudim in res sprejmem klicalca- res sprejemam tudi tiste svoje dele, ki so podobni tistim od klicalca. Tako- v času za druge – največ naredim za sebe. Ni na nas, da mi spremenimo klicalca, ker smo si vsi zelo podobni in v vsakem od nas je VSE, zato imejmo v mislih, da smo dobri in to kar smo.
O možganologiji radosti je predaval g. Matej Torkar. Možgani iščejo užitek na vseh poljih- zanimivosti, nevarnosti, pomembnosti… Opozoril je na pomen pomiritve in prepoznavanja čustev, ki se tvorijo v nas. S tem se običajno sploh ne ukvarjamo. K radosti vodi: premagati sebe, učenje novih spretnosti, razveseliti nekoga.
Dr. Peter Umek je predstavil še vedno pereč problem samomorov v naši družbi. Predstavljeni so bili primeri uspešnega vodenja pogovorov s samomorilno osebo. Posebej je prikazal kako lahko v pogovoru vzdržujemo stik z osebo v hudi stiski, preusmerimo njegovo pozornost k drobcem, ki osebi veliko pomenijo in ga veselijo. Ti pogovori zahtevajo veliko empatije, tenkočutnosti in razumevanja osebe, ki je zgubila željo živeti.
Srečanje je spremljal tudi zelo dober glasbeni program.
Srečanje so popestrili glasbeniki : Jure Počkaj, Maja Kavčič, Fijona Herlič
V soboto, 9. 10. 2021, je v Ormožu potekalo 30. letno srečanje Zveze STS
Telefonski svetovalci oz. poslušalci se na izobraževalnih srečanjih srečujemo vsako leto. Zveza STS enkrat letno organizira izobraževalno srečanje. Vsako leto je za organizacijo srečanja zadolženo drugo društvo. Letos je izobraževalno srečanje organiziralo Društvo Čriček iz Ormoža.
Letošnja tema srečanja je bila “ OSAMLJENOST IN POSLEDICE OSAMLJENOSTI ”
Osamljenost prepoznavamo kot velik, a še vedno podcenjen problem.. Posamezniki naj bi bili v sodobnem času bolj osamljeni kot kadarkoli prej. Nekateri strokovnjaki govorijo o soočanju sodobne družbe z EPIDEMIJO OSAMLJENOSTI. Včasih je osamljenost veljala za težavo starostnikov, danes se soočamo z osamljenostjo prav vsi. Ljudje, ki se čutijo osamljene velikokrat ne želijo spregovoriti o svojih občutkih in hkrati sami sebe obsojajo za svoje stanje. Zdi se jim, da je z njimi nekaj narobe, če niso obkroženi z ljudmi ob katerih bi čutili povezanost in sprejetost. Osamljen posameznik je mnogokrat označen, kot da je sam kriv za svoje stanje, kar pa mu povzroča še dodaten občutek sramu in tesnobe.
Predavala sta nam: dr. med. TIHOMIR ODORČIČ s temo » OSAMLJENI SREDI MNOŽICE «,
in mag. ZMAGO GODINAs temo » ČLOVEŠKA NARAVA IN POTREBA PO DRUŽENJU »
Štiri delavnice , ki so se zvrstile po predavanjih pa so vodili : dr. Cvijeta Pahljina, Iva Pajenk, dr. med. Tihomir Odorčič, mag. Zmago Godina.
Ali ste vedeli?
* da so v Veliki Britaniji ustanovili ministrstvo za osamljenost ,
* da je dokazano , da ima osamljenost za zdravje hujše posledice, kot če pokadite 15 cigaret dnevno,
* da več kot 25% Američanov večerja samih in nimajo nikogar za pogovor,
* da je osamljenost lahko vzrok za prestopništvo.
Srečanje v Ormožu je izjemno popestril zelo dober, glasbeno obarvan kulturni program. Navdušili so nas tamburaši in moška pevska skupina, kar je vplivalo na veselo in sproščeno vzdušje.
DRUŠTVO TVOJ TELEFON 