Človek, ki hodi okrog z zamerami do drugih ljudi, ni svoboden. Zamere, strahovi, jeza, mogoče celo sovraštvo nas napeljuje k temu, da se od tega odnosa nismo dokončno poslovili.

Pred kratkim sem se na nekem dogodku srečal z osebo, s katero sem se pred leti razšel v nekoliko napetem  vzdušju. V trenutku, ko sem to osebo spet zagledal, so se v meni prebudili stari občutki v povezavi z njo in z dogajanjem, ki je takrat potekalo med nama. Šlo je sicer za poslovno sodelovanje, prav lahko bi pa bila ta oseba nekdo, ki bi bil moj nekdanji prijatelj, punca, šef, profesor iz šole, mogoče kdo iz družinskega kroga.V meni so se ob tem prebudila občutja strahu, jeze, napetosti. Najraje bi se naredil, da je ne poznam. Vendar sem ob podoživljanju teh občutkov razmišljal tudi o tem, kaj pa ta oseba čuti do mene. Srečanje je minilo brez posebnosti. Pozdrav, stisk roke, nekaj prijaznih besed in to je bilo to. Ob vsem tem dogajanju se je v meni odprlo razmišljanje.

Koliko takih srečanj, iz katerih smo odšli razočarani, je bilo v našem življenju. Koliko teh oseb še vedno nosimo v sebi?

Ali se z njimi v sebi še vedno prepiramo, preigravamo različne scenarije, se bojimo srečanj z njimi? Mogoče smo mi tisti, ki smo drugemu storili krivico. Kaj pa v tem primeru?

Človek, ki hodi okrog z zamerami do drugih ljudi, ni svoboden. Zamere, strahovi, jeza, mogoče celo sovraštvo nas napeljuje k temu, da se od tega odnosa nismo dokončno poslovili. Mogoče čakamo, da bo druga oseba naredila prvi korak, mogoče  nas je strah, da nam je ona zamerila.

Seveda niso vsi odnosi enako pomembni. Za nekatere nam je vseeno, drugi nas bolj skrbijo, saj so nas bolj zaznamovali. Ampak na tem mestu nisem želel razpravljati o tem, kako popravljati neuspele odnose ali reševati neuspele projekte.

Želim, da se z mano vprašate, koliko takih bolj ali manj neuspešnih odnosov in oseb, povezanih z njimi, še vedno nosimo v sebi. Mogoče se je celo kdo vprašal ali obstaja pot iz tega?

Nekateri pravijo, da ne bodo mogli nikoli oprostiti, pozabiti, kaj jim je nekdo zakuhal, kako jih je prizadel. Nekateri svoje razočaranje s posameznikov razširijo na skupino ljudi, nekdanjo službo, verske voditelje, vlado, imigrante. Dlje kot gremo, bolj smo zakopani v svoja občutja krivice, ki nam je bila povzročena ali se celo še vedno dogaja.

Kdo od nas pa je potem pravzaprav sploh svoboden?

Rad bi vas povabil, da v sebi, takrat, ko se spet spomnite na zgoraj naštete  osebe iz vašega življenja, si nekoga najprej zelo živo predstavljate v mislih. Nato pa mu v sebi zaželite vse dobro v življenju. Naj bo zdrav, naj bo srečen. Ni treba, da počne krivice drugim še naprej, ampak pomislimo, ali je človek, ki drugim dela slabo, v sebi srečen. Močno dvomim. Zato mu to lahko mirno zaželimo. Saj samo nekdo, ki je pomirjen sam s seboj, lahko razume posledice svojih dejanj na druge in se v skladu s tem tudi obnaša.

Če teh besed ne zmoremo za druge, začnimo pri sebi. A lahko sebi rečeš, naj bom zdrav, naj bom srečen, naj bom varen? A lahko začutiš ta pomirjujoč občutek, ko si to izrečeš? Se spomniš na trenutke v svojem življenju, ko si se že počutil tako? Želim ti, da bi jih večkrat podoživljal. To ni vaja iz pozitivne psihologije.  

S temi stavki ne bomo ustavili krivic, ki se dogajajo, ne bomo rešili odnosov, ki so se podrli. Lahko pa sprejmemo odgovornost za to, da bomo kljub vsemu trpljenju, ki se dogaja okrog nas, ohranili sebe in svoj odnos do življenja naravnan na prijaznost.